Afleveringen
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Janezu.
Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bila je zima in Jezus je hodil v templju po Salomonovem stebreniku. Obstopili so ga Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, povej nam odkrito!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verujete. O meni pričajo dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta. Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac.
Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. Jaz jim dam večno življenje: in ne bodo se pogubile nikoli in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«
Sredi velikonočnega časa se srečamo s podobo Dobrega pastirja. Podoba pastirja ima pomembno mesto že v Stari zavezi. Prav tam pa tudi že srečamo razlago, da so med nami dobri in slabi pastirji. Takšni, na katere se lahko zanesemo, jim lahko zaupamo. In takšni, ki svoje naloge ne upravljajo, ampak nad zaupano čredo gospodujejo na način, da jo le izkoriščajo, zanjo pa ne poskrbijo.
Jezus sebe opiše kot Dobrega pastirja. Prav današnji odlomek zelo dobro razloži, v čem je vir te dobrote: On pozna svoje ovce. Pozna njihova čutenja, potrebe, želje, strahove. Poglobimo se danes v to misel. Zavedajmo se, da je prav sedaj v tej molitvi ob nas Jezus, ki me pozna v globino duše in duha. Prepustim se Njemu, ki me gleda z ljubeznivim pogledom. Njemu, ki za stanje moje duše daje svoje življenje, da me rešuje mipred volkovi, ki bi me radi raztrgali.
Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. Hvala, Jezus, da me gledaš s pogledom, ki ne obsoja. Ta pogled me privlači in vabi, da bi hodil za teboj, da bi ti za vedno ostal blizu, da ne bi preslišal nobene Tvoje besede. Prosim te za dar, da bi te vse svoje življenje poznal kot Odrešenika, Dobrega pastirja. Naj ti z vsem srcem sladim in skupaj s teboj gradim Cerkev, za katero si Ti dal svoje življenje.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc
Foto: Risba nekega veroučenca, foto: s. Ema Alič
-
Premišljujmo Božjo besedo torka, 3. velikonočnega tedna, 16. aprila 2024
Pokrižamo se V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Zmolimo molitev sv. Frančiška Asiškega za razsvetljenje.
O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje, o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in
resnične zapovedi. Amen.
___
Svetega Duha prosimo, da moli v nas.
Iz evangelija po Janezu
Tisti čas so ljudje rekli Jezusu: »Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? Naši očetje so jedli v puščavi mano, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
Rekli so mu: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«
Kaj boš naredil? Ne: kdo si? Kdor ima izkušnjo tega, da je njegovo delo bolj pomembno kot on sam, se zlahka vživi v Jezusa. A Jezusa to ne zmede. Ve, da je njegovo poslanstvo biti kruh, ki daje življenje.
Ustavimo se v tej molitvi in premišljujmo kdaj smo nazadnje iz srca prosili Jezusa: “Daj nam vselej tega kruha!” Kdaj smo šli k njemu in nas je nasitil? Ali verujemo vanj in zato nismo nikoli žejni?” Kadar je Jezus naša hrana, imamo vse. Se mu znamo prepustiti in ga zaupno sprejeti?
___
V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to, kaj smo čutili in kakšne misli so se nam porajale. Kaj je prebudilo našo pozornost?
Zahvalimo se Gospodu Jezusu za milost te molitve.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
___
Glasba: s. Klara Jarc, Kratka modrina
Fotografija: https://www.pexels.com/photo/person-holding-bread-with-white-background-3943189/ -
Zijn er afleveringen die ontbreken?
-
V času Jezusovega javnega delovanja je judovski oblastnik, ki mu je bilo ime Nikodem, ponoči prišel k Jezusu. Vedel je, da lahko Jezus to, kar počne, dela le, ker je Bog z njim. Prišel je torej, da bi mu prisluhnil kot učitelju.
Iz evangelija po Janezu
Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Treba vam je, da se rodite znova. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre; tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodem mu je odgovoril: »Kako se more to zgoditi?«
Jezus mu je rekel: »Ti si Izraelov učitelj, pa tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Kar vemo, govorimo, in kar smo videli, spričujemo, a našega pričevanja ne sprejemate. Če sem vam govoril o pozemeljskih stvareh in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes. Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak kdor vanj veruje, imel večno življenje.«
Srečati se z Učiteljem v času, ko sem lahko sam pred njim. Ko me mnenja drugih ne bodo vlekla zdaj na eno zdaj na drugo stran. Ko se bom lahko prepričal, kdo osebno je zame Jezus.
Toda ali imam pogum preprosto priti k Njemu? Se srečati z Njim na štiri oči? Dovoliti, da me morda Njegova beseda preseneti, izzove?
Nedvomno je Nikodema nek notranji vzgib močno vlekel k Jezusu. Tvegal je in se odpravil k Njemu. Potem pa ga ta preseneti z mislijo, da se je potrebno znova roditi. Predstavljate si razumnega moža zrelih let, ki mu nekdo reče, da se je potrebno znova roditi? Ali pa sebe?
Ne preseneti nas, da se tudi Nikodem, kakor Marija, sprašuje: kako se bo to zgodilo?
Nekje v globini srca se vsak človek zaveda svoje majhnosti in omejenosti. Tega, da obstajajo naloge, ki ga presegajo. Takrat vedno stojimo na razpotju. Bomo rekli, to ni mogoče. Jaz tega ne zmorem. Ali pa bomo verovali in bili priče Božjega delovanja v nas in v svetu. Vsako rojstvo novega človeka se lahko zgodi le v moči Svetega Duha, ki nam ga podarja Vstali Gospod. Prosimo torej za dar vere, za Svetega Duha, da bi bila naša srca odprta za to novo – Božje življenje v nas. Nenazadnje je prav vera tisti dar in most, po katerem bomo nekoč prišli v nebesa.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 20. poglavja iz evangelija po Janezu.
Tisti čas je Marija Magdalena stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.
Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda in on mi je to rekel.«
Draga Marija, kako velika je tvoja žalost! Tvojih oči niso zastrle le solze. Pogled ti zamegljuje obup, ker si izgubila Njega, ki ti je dal nov pogled na svoje življenje. Dal mu je smisel in smer, ki je polna upanja vodila naprej. Zdaj si izgubila Njega in izgubila si smer za nov korak.
Hvala, draga Marija Magdalena, ker nas spominjaš, da je vsaka naša žalost v svoji globini strah, da bi izgubili Kristusa, da bi živeli brez Njega.
Kristus, pošlji nam Svetega Duha, da bi te ugledali, da bi doumeli, da te ni mogoče izgubili. Od tebe nas nič več ne more ločiti. Ne življenje, ne smrt, ne sedanjost, ne prihodnost, niti greh ne, saj si ga premagal. Ni potrebno, da se te bolestno oklepamo, saj prebivamo v Tvojem prebodenem srcu.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash
-
Iz svetega evangelija po Janezu
Tisti čas, ko je bil Jezus pri mizi s svojimi učenci, se je zgrozil v duši in je zatrdil: »Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se spogledali, ker niso vedeli, o kom govori. Slonel pa je pri mizi na Jezusovih prsih njegov učenec, ki ga je Jezus ljubil. Njemu torej pomigne Simon Peter in mu reče: »Vprašaj, kdo je tisti, o katerem govori.« Ta se skloni na Jezusove prsi in mu reče: »Gospod, kdo je?« Jezus odgovori: »Tisti je, kateremu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Pomoči torej grižljaj in ga da Judu, sinu Simona Iškarijota. Po grižljaju – tedaj je šel satan vanj. Jezus mu pravi: »Kar misliš storiti, stori brž.«
Nobeden od teh, ki so bili pri mizi, pa ni spoznal, zakaj mu je to rekel. Ker je namreč Juda imel denarnico, so nekateri menili, da mu Jezus naroča: »Nakupi, česar nam je treba za praznik,« ali naj da kaj ubogim. Oni je torej grižljaj vzel in takoj odšel. Bila pa je noč.
Ko je odšel, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov proslavljen in Bog je proslavljen v njem. Če je Bog proslavljen v njem, ga bo tudi Bog v sebi proslavil: in proslavil ga bo kmalu. Otročiči, še malo časa bom med vami. Iskali me boste in, kakor sem rekel Judom, tudi zdaj vam pravim: Kamor jaz grem, vi ne morete priti.«
Simon Peter mu reče: »Gospod, kam greš?« Jezus mu odgovori: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje.« Peter mu reče: »Zakaj bi ne mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus odgovori: »Življenje daš zame? Resnično, resnično povem ti: Ne bo petelin zapel, dokler me trikrat ne zatajiš.«
Izdan in zatajen. Smo lahko z Jezusom v trenutkih, ko spozna, da ga bo nekdo od njegovih izdal? Lahko smo zagnani kot Peter, in bi dali vse za Jezusa, a je pot do trenutka, ko ga zatajimo, prav kratka. Morda se tokrat ustavimo samo ob misli na kakšne načine v svojem življenju zatajimo svojega Boga. Kje smo ga morda zatajili danes, kje včeraj? V katerih odnosih smo se vedli, kot da Boga ni?
V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to, kaj smo čutili in kakšne misli so se nam porajale. Kaj je prebudilo našo pozornost? Izdajstvo in zatajitev Jezusa? Morda bolečino, da smo bili mi sami kdaj izdani in zatajeni?
Zahvalimo se Gospodu Jezusu za milost druženja z njim in njegovimi učenci. Povejmo mu, kaj nosimo v svojem srcu.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: s. Klara Jarc, Impro G
Fotografija: Detajl mozaika v cerkvi sv. Krone v Vicenzi
s. Polonca (2024).
-
Na današnji praznik sv. Jožefa, bomo prisluhnili poročilu iz Matejevega evangelija, ki nam pomaga globje vstopiti v konkretnost odnosa med Bogom in Jožefom. Narediti korak v veri, ko ničesar ne razumeš, je dejanje zaupanja,ljubezni in predanosti. In takšno pot vere je na zelo konkreten način hodil Jezusov skrbnik sv. Jožef skozi vse svoje življenje.
Prisluhnimo Božji besedi:
Jakob je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož, Jožef, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.
V času, ko toliko stavimo na svoje moči, znanje, dosežke, je težko vstopiti v delovanje Božje logike. Zavestno prisluškovati Besedi, ki lahko naše življenje obrne na glavo, je gotovo velik izziv. Kakor je izziv tudi imeti pogum, da se kaj ne bi rodilo iz naših moči, temveč iz Svetega Duha, ki veje koder hoče in kadar hoče. K temu pa ni bil poklican le sv. Jožev, temveč vsak izmed nas.
Potrebno je izpuščanje in potrebna je vera. Izpuščanje naših pričakovanj, predstav, kdaj in na kakšen način naj bi se nekaj zgodilo. In vera, da more Gospod v naših omejenih danostih, naši majhnosti, narediti nekaj novega, nekaj lepega in morda našim očem še nepredstavljivega.
Ne bojmo se prositi za dar vere in za pogum v ljubezni, da bi kakor sv. Jožef sledili temu, k čemur nas kliče Gospod.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič, podoba sv. Jožefa iz cerkve v Štanjelu
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 5. poglavja iz evangelija po Janezu.
Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V Jeruzalemu pa je pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betsata in ima pet stebrenikov. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih.
Bil je pa tam neki človek, ki je bil 38 let bolan. Jezus ga je videl ležečega in, ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dejal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.
Tisti dan pa je bila sobota. Judje so zato govorili ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš postelje nositi.« On jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: »›Vzemi svojo posteljo in hodi.‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: ›Vzemi in hodi‹?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila množica ondi. Pozneje ga je našel Jezus v templju in mu rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali.
V prebranem odlomku se srečamo z dvema potema ozdravljenja. V kopeli Betsata delujejo poganske sile, v katere, kakor pravijo razglasli, ne gre dvomiti. Na drugi strani pa je Jezusovo delovanje, ki deluje z avtoriteto Božjega Sina. Poglejmo razliko med njima.
V kopeli Betsata so ljudje ozdravljeni le telesnih bolezni. Jezus pa vedno ozdravlja holistično, to je celega človeka, njegovo telo, dušo in duha. Ozdravljenega je povedel v svobodo, ki je pravoverni Judje niso razumeli. V soboto je nosil posteljo. Judje niso mogli razumeti, da je v tem primeru to dejanje v resnici slavljenje Boga, ki je pravkar pokazal svojo moč.
Jezus k vsemu doda še vprašanje moževih grehov. Posvari ga, da se jih, kolikor je to mogoče, izogne, saj bi ga to moglo zapeljati v mnogo hujšo nesrečo, kot je telesna nepomičnost.
Ob vsakem dotiku telesa, želi Božja moč seči do našega duha. Vsa Božja delovanja na telesu so zato, da bi nas naredil svobodne, zlasti svobodne od greha. Jezus vedno zdravi telo, dušo in duha.
Zato se v tej molitvi skušajmo Gospodu izročiti celostno. Predajmo mu v skrb svoje telo, dušo in duha. Pomislim, s čim prihajam pred Njega: je to bolezen, telesna šibkost, utrujenost? Morda čustvena nestabilnost ali otopelost? Ranjenost? Greh? Izročim mu to našo konkretno bolečino oz. šibkost. Ob tem mu z vero dovolim, da poseže v vse pore našega življenja, predvsem da ozdravi duha. To je tisti del naše biti, ki naj bi bil odprt Zanj, ki ga sprejema kot svojega sopotnika skozi življenje, ki sprejema njegovo delovanje, njegovo odpuščanje, celostno odrešenje. Obujajmo vero, da prav v tem delu moje eksistence Gospod dela največje in najdragocenejše stvari.
Dobri Bog, hvala ti za vse, kar delaš v življenjih ljudi. Prosim te tudi za tiste, ki ti svojega življenja ne morejo, ne zanjo ali nočejo izročiti. Pošiljaj jim darove Svetega Duha, da se ti predajo. Vsem, ki te poznamo in vate zaupamo, pomagaj, da ti bomo vedno in predano izročali vse svoje potrebe, da boš skoznje vstopal v naša življenja, ki naj bodo v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Molim te v življenju, s. Klara JarcFoto: s. Ema Alič
-
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, 3. postnega tedna, 5. marca 2024.
Daniel in njegovi tovariši so prava podoba vernih Judov. Pisec želi opozoriti bralce, naj se varujejo poganskih navad. Kralj Antioh je želel namreč Jude odvrniti od njihove vere. A zvestoba Bogu prinaša modrost.
Iz knjige preroka Danijela
Tiste dni je Azarija stoje sredi ognja molil takole: Ne zavračaj nas za vedno zaradi svojega imena in ne razdiraj svoje zaveze. Ne odteguj nam svojega usmiljenja, zaradi Abrahama, svojega ljubljenca, zaradi Izaka, svojega služabnika, in Izraela, svojega svetega, ki si jim obljubil, da boš namnožil njihov zarod kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morski obali.
Kajti, o Gospod, postali smo manjši od vseh narodov, ponižani smo zdaj po vsej zemlji zaradi naših grehov. V tem času ni kneza ne preroka ne voditelja ne žgalne ne klavne ne jedilne daritve ne kadila ne kraja, kjer bi tebi darovali prvine in našli milost. Toda s skesanim srcem in ponižnim duhom naj bomo sprejeti, kakor žgalne daritve ovnov in juncev in neštevilnih tolstih jagnjet.
Tako naj velja danes pred teboj naša daritev, in naj ti bo všeč, da tebi sledimo; kajti ne bodo osramočeni, kateri zaupajo vate. Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, bojimo se te in iščemo tvojega obličja: ne daj, da ostanemo osramočeni! Ampak ravnaj z nami po svoji dobrotljivosti in po obilnosti svojega usmiljenja! Reši nas s svojo čudežno močjo in daj čast svojemu imenu, o Gospod!
Kakšna je danes naša prošnja Bogu? Ne stojimo sredi ognja, ali pa morda? Sredi ognja so danes mnogi v vojnah, ki divjajo po svetu. Lahko se počutimo kot da smo sredi ognja, ko se nam rušijo odnosi, ko smo v stiskah zaradi različnih stvari, ki nas lahko pripeljejo tudi do tega, da nehamo zaupati v Boga.
O čem nam danes govori Gospod. Kje se nas dotakne Njegova beseda?
V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to kaj smo čutili in kakšne misli so se nam porajale.
Hvala ti, Gospod, za tvojo dobrotljivost in obilnost Tvojega usmiljenja. Pomagaj nam hoditi za teboj z vsem srcem.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: s. Klara Jarc, Impro G
Fotografija: s. Polonca
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 6. poglavja iz evangelija po Mateju.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Pri molitvi ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni, vaš Oče namreč ve, kaj potrebujete, preden ga prosite. Takole torej molíte: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega.
Če namreč odpustite ljudem njih pogreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče vam ne bo odpustil vaših grehov.«
Jezus nas ne želi naučiti novega obrazca, kakor se lahko zazdi na prvi pogled. Želi dati vzor za vsako našo molitev, za vsako besedo, ki bo v molitvi namenjena Bogu. Poglejmo, kako nas uči.
Oče. Jezus nas vabi, da se k Bogu obračamo kot k Očetu. To je temeljna identiteta Boga. Seveda je tudi stvarnik, sodnik, je vsemogočni, a za nas je predvsem Oče. Ko se obračam nanj v molitvi, naj prihajam pred Očeta.
Oče naš. Ta oče pa ni le moj oče. Je oče vseh nas. In to nas dela brate in sestre. Molitev nas nikoli ne sme in ne more voditi le k Bogu, ampak je v naravi krščanske molitve, da nas povezuje med seboj, da nas zbližuje. Zato se vedno pri vsaki molitvi moram zavedati te resnice. Oče ni le moj, je naš.
Posvečeno bodi tvoje ime. Bog je svet, je vir svetosti. To svetost naj opeva naša molitev. Ne gre za to, da bi ga mi delali svetega s posvečenjem. Mi Njegovo svetost razgrinjamo, opevamo. Molimo zato, da bi se veličine Boga zavedali, da nanjo ne bi pozabili, da bi se dotikala naših src. In potem se bo sama od sebe rodila prošnja “pridi k nam tvoje kraljestvo”. Kraljestvo tvoje svetosti, miru, kraljestvo, kjer si želimo biti blizu. Kraljestvo, ki je bilo mišljeno od začetka sveta. Ob zrenju Očetove svetosti bo v meni rasla vera v Njegovo dobroto in odličnost Njegove volje in prosil bom: “Zgodi se tvoja volja.” In ne bo mi potrebno prostit več kot zgolj za vsakdanji kruh, kajti vse ostalo bom zaupal Njemu, ki je Oče, katerega volja je vsemogočna in me vodi v kraljestvo miru, ljubezni in dobrote. In me vodi v kraljestvo medsebojnega odpuščanja.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc
Foto: Iris Virant
-
Premišljujmo Božjo besedo torka, 6. tedna med letom, 13. februarja 2024.
Evangeljske besede iz Markovega evangelija, ob katerih bomo premišljevali, se začnejo s pozabljivostjo. Smo tudi sami kdaj pozabljivi? Kadar pozabimo kaj pomembnega, nas to vznemiri. Lahko nas jezi, žalosti, predvsem pa najverjetneje skrbi, če smo pozabili kaj pomembnega. Jezusovi učenci so se zaradi tega prepirali.
Prisluhnimo odlomku.
Tisti čas so učenci bili pozabili vzeti kruha in so imeli samo en hleb s seboj v čolnu. Jezus jim je naročal: »Pazite, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.« Oni pa so se med seboj prepirali, da nimajo kruha. Jezus je to vedel in jim je rekel: »Zakaj se prepirate, da nimate kruha? Kaj še zmeraj ne spoznate in ne razumete? Ali imate srce zaslepljeno? Oči imate, pa ne vidite? Ušesa imate, pa ne slišite? Ali se ne spominjate, ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.« »In ko sem sedem hlebov med štiri tisoč, koliko polnih košar ste nabrali koščkov?« Odgovorijo mu: »Sedem.« In rekel jim je: »Kako da še ne umevate?«
Vživimo se v odlomek. Kadar se lahko v opisano dogajanje tako zelo vživimo, da se počutimo kot da smo tam, bomo bolje doumeli Jezusove odnose in njega samega. Ob prepiru učencev, jim samo zastavlja vprašanja. zastavlja jih tudi nam. Prisluhnimo jim. Prisluhnimo pogovoru Jezusa in učencev. Tudi sami lahko kaj vprašamo v nekaj naslednjih trenutkih tihe molitve.
Kje se nas je tokrat dotaknila Božja beseda? Katero Jezusovo vprašanje še posebej odmeva v našem srcu?
Gospod Jezus Kristus,
ti si živi kruh,
daj, da ne bi bilo naše srce zaslepljeno,
da ne bi naše oči videle,
da bi naša ušesa slišala.
Pomagaj nam, da ne bi imeli farizejskega duha,
pred katerim si svaril svoje učence.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: s. Klara Jarc, Plavanje
Fotografija: Piran, s. Polonca Majcenovič
-
Kakšnega Boga pa ti oznanjaš?
Danes se bomo z Božjo besedo iz Markovega evangelija ustavili ob farizejih in pismoukih, ki so se velikokrat strogo držali človeškega izročila, a prav na račun tega večkrat zametovali Božje zapovedi. Jezus vedno znova postavlja ogledalo njihovi trdosrčnosti in hkrati tudi vsakega od nas vabi k premisleku o tem, kaj je tisto, kar postavlja na prvo mesto - pravila ali odnos.
Tisti čas so se pri Jezusu zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedo kar z nečistimi, to se pravi neumitimi rokami. Farizeji namreč in sploh Judje ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok, ker se držijo izročila starih; tudi ko pridejo s trga, ne jedo, ako se ne umijejo. Še mnogo drugih stvari je, ki jih držijo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov. Vprašali so ga torej farizeji in pismouki: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene: toda njih češčenje je prazno, ker učijo človeške nauke in zapovedi.‹ Zametujete Božjo zapoved in se držite človeškega izročila.« Govoril jim je dalje: »Lepo zametate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: ›Spoštuj očeta in mater‹ in ›Kdor kolne očeta ali mater, naj umrje‹. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: Vse, kar bi ti od mojega bilo v prid, razglašam za korban,‹ to je dar, mu poslej več ne pustite, da bi kaj storil za očeta ali mater; tako razveljavljate Božjo besedo s svojim izročilom, ki ste ga uvedli. In še mnogo podobnega temu delate.« (Mr 7,1-13)
Dobro je kdaj zamenjati okolje, obiskati kraje, kjer imajo drugačne navade. Oditi nekam, kjer nisem v poziciji, ki presoja, kaj je prav in kaj se spodobi, ampak preprosto sem, kot tisti, ki opazuje in se uči novih pravil. Morda se šele v takšnih situacijah zavemo, kakšna razlike je na prvo mesto postavljati pravila ali odnose.
Farizeji in pismouki so bili odlični poznavalci postave in pravil judovskega izročila, mojstri besede in vendar v odnosih tolikokrat hladni. Kako pa mi živimo Božje zapovedi? Nas ljudje prepoznavajo kot prinašalce Božje bližine ali le kot nedostopne moraliste? Oznanjevalce Boga, ki je zvest in blizu človeku ali oznanjevalce neusmiljenega Boga, ki je pozoren na vsako našo napako?
Svet bolj kot kadarkoli prej potrebuje pričevalcev, katerih srca bodo blizu Gospodu. Tistih pričevalcev, ki jih ne bodo polna usta praznih besed temveč dejanj ljubezni. Ta dejanja namreč pripravljajo prostor, da se človek v svoji nebogljenosti, ranjenosti in grešnosti lahko ponovno približa Bogu, se mu zaupa in pusti, da On v njem očisti, kar je nečistega, ozdravi, kar je bolnega in dovoli, da se v tišini srca zares zgodi milost spreobrnjenja in ozdravljenja.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Molim te v življenju, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 5. poglavja iz evangelija po Marku.
Ko se je Jezus v čolnu prepeljal spet na drugo stran, se je zbrala okoli njega velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, po imenu Jair; ko ga ugleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in bo živela.« In Jezus je odšel z njim. Spremljalo ga je pa mnogo ljudi in so ga stiskali.Neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu, se mu v gneči od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je usahnil vir krvi in je začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč iz njega, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal njo, ki je to storila. Žena, ki se je zavedala, kaj se je zgodilo, pa je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, ozdravila te je tvoja vera. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.«Še je govoril, ko pridejo od načelnika shodnice in pravijo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim pravi: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovati so se mu.On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talita kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. Ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in velel je, naj ji dajo jesti.
V prebranem evangeliju srečamo veliko množico, ob njej pa dva posameznika: načelnik shodnice in žena, ki je trpela zaradi krvotoka. Tudi sami smo del množice. Jezus vsakega posameznika, tudi mene, vabi, da stopim iz nje. Kdorkoli že sem: pomemben kot načelnik shodnice ali pa neka žena brez posebne funkcije in imena. Ni bistveno, kdo sem, ampak da stopim iz množice in se z vero približam Jezusu kot Odrešeniku.
Izberem si način, kako se bom približal Jezusu. Pri načelniku in ženi najdemo dva zelo različna načina, kar nam kaže na Jezusovo širino. Kako mu bom jaz v naslednjih dneh dal mesto v svojem življenju? Ni bistven način, bistveno je, da izstopim iz množice, izstopim iz rutine, izstopim in toka življenja, ki kar nese, da bi bil v dnevu povezan z Jezusom. Na kakšen način nama bom dovolil, da bova hodila skupaj? Kako mu bom prinašal svoje izzive, prošnje in vprašanja? Kaj predlaga Jezus?
Vera. Žena se prerine v množici in se dotakne Jezusa, čeprav je s tem prekršila postavo, saj je bila zaradi krvotoka nečista. Oče je verjel Jezusu, čeprav so se drugi posmehovali. Pa moja vera? Se lahko zaradi nje prerinem naprej skozi življenje? Ali z njo delam korake v smeri Jezusovega povabila?
Gospod, hvala ti za korake in odločitve, ko me je vodila vera. Obenem te prosim, da mojo vero še pomnožiš, da bom vedno, ko bom zaslišal, kako praviš: “Rečem ti, vstani!”, vstal in stopil na pot.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash https://unsplash.com/photos/two-human-hands-painting-k39RGHmLoV8?utm_content=creditShareLink&utm_medium=referral&utm_source=unsplash
-
Premišljujmo Božjo besedo torka, 3. tedna med letom, 23. januarja 2024.
Odlomek je iz Markovega evangelija, v katerem so poskušali Jezusova mati in bratje poklicati Jezusa. Že pred tem so želeli Jezusa njegovi na silo odvesti, ker so drugi govorili, da ni priseben. Torej so poskusili kar dvakrat.
Tedaj pridejo k Jezusu njegova mati in njegovi bratje in ga zunaj stoječ dajo poklicati. Okoli njega pa je sedela množica, ko so mu rekli: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te iščejo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozre se po tistih, ki so sedeli okoli njega, in pravi: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor namreč spolni Božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati.«
Odlomek slikovito opisuje dogajanje, tako da se lahko v času te molitve kar zlahka vživimo v vpletene osebe. Kaj je čutila Marija, kaj so čutili njegovi bratje? Kakšen je bil njihov namen? In kakšen je bil Jezusovo namen, ko je postavil vprašanje: “Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?” Saj je vendar vedel. A njegovi poslušalci niso vedeli kaj pomeni biti mama, oče, brat, sestra v Jezusu Kristusu.
Vzemimo si čas in se prepustimo temu pogovoru v odlomku, ki naj preide v naš osebni pogovor z Bogom. Kaj nam želi povedati? Kaj nam pomeni spolnjevanje Božje volje?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: s. Klara Jarc, Glej, prihajam
Fotografija: Zasnežena noč, s. Polonca
-
Jezusov pogled
Najbrž ste že kdaj bili priča kakšni burni razpravi, kaj se sme in kaj ne, kaj se spodobi in kaj ne, kaj obdržati in kaj spremeniti. Včasih nam ustaljene navade tako zožijo pogled, da želimo za vsako ceno vztrajati pri tem, kar že poznamo, kar se je zmeraj delalo. A pravila ostanejo dar, samo dokler so v službi življenja. Ko začnejo ugašati ljubezen, potem je zagotovo čas, da se pravila prevetrijo. Prisluhnimo torej današnji Božji besedi iz Markovega evangelija, ki želi naš pogled na pravila ponovno razširiti in poglobiti.
Zgodilo se je, ko je Jezus v soboto šel skozi setve, da so njegovi učenci spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto! To ni dovoljeno.« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je prišel v stisko in je bil lačen sam in kateri so bili z njim; kako je ob času velikega duhovnika Abjatarja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti drugim kakor duhovnikom, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Rekel jim je: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospod tudi sobote.« (Mr 2,23-28)
Jezus nas v današnji Božji besedi na povsem preprostem primeru vabi, da bi znali ljubezen do sočloveka postavljati nad pravila. Da bi znali razločevat, kaj je resnično v službi sočloveka in kaj ne. Opozarja tudi na pogled s katerim presojamo situacije. Smukanje klasja na soboti dan bi lahko gledali le v luči pravil – kaj se sme in kaj ne. Lahko pa se naš pogled razširi in v smukanju klasja prepoznamo konkretno stisko človeka, v kateri so se znašli učenci. Hvaležna sem mladim, ki nas tolikokrat prebujajo iz spanja naših ustaljenosti. Sprašujejo, raziskujejo in nas vabijo k pogledu, ki se ne omeji zgolj na pravila zaradi pravil. Prosimo za ta dar, da znali ohranjat pravila, ki so lahko dragocena dediščina naših predhodnikov in hkrati, da bi z Jezusovim pogledom znali videti tudi preko njih, kadar in kjer bo to zares potrebno.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Evangelij prebrala: s. Ema Alič
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 1. poglavja iz evangelija po Marku.
V mestu Kafarnaum je v soboto Jezus stopil v shodnico ter učil. Strmeli so nad njegovim naukom, ker jih je učil, kakor kdor ima oblast in ne kakor pismouki. Bil pa je v shodnici človek z nečistim duhom, ki je zakričal: »Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas pogubiš? Vem, kdo si – Božji svetnik.« Jezus mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel in zavpil z močnim glasom ter šel iz njega. Vsi so ostrmeli, tako da so se med seboj povpraševali: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo. Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni!« In hitro se je razširil glas o njem po vsej okolici v Galileji.
Ljudje so strmeli na Jezusovim naukom, nad oblastjo, ki so jo v njem zaznali. Ni šlo za učenje, razpravljanje. Ljudje so čutili posebno avtoriteto. Gotovo ni naključje, da je bil tam tudi človek z nečistim duhom. Preko njega je Jezus dokazal, da ima njegov nauk oblast, da je njegova beseda beseda z oblastjo.Pomislim na svoje življenje ali koga v bližini. Ali se spomnim primera, ko se je pokazala Božja moč nad zlom, ko se je pokazalo, da Gospod zares ima oblast?Morda je to greh, s katerim se sem nemočno boril, Gospod pa ga je v nekem trenutku premagal?Morda je stanje, v katerem sem se znašel: depresija, zamera in nemoč odpustiti, jeza, zavist … Pa me je Bog iz tega potegnil. Morda pa je težava ostala, a sem v njej čutil, da nisem sam in me je Gospod krepil.
Sveti Duh, prosim, pridi in me spomni na takšne trenutke. Zanje se želim zahvaliti in ne le enkrat. Svojo zahvalo želim v naslednjih trenutkih ponavljati, da bi se zavest o Tvojim moči usedla globoko v srce.Morda pa v tem trenutku hrepenim po tem, da bi Bog pokazal svojo oblast in moč nad zlom. Morda sem jetnik greha, skrbi, zavisti, nemoči odpustiti, zasvojenosti … Kar lahko storim je, da obudim vero v Jezusovo oblast in moč. Obudim vero in vztrajam v prošnji.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro -aC, s. Klara Jarc
-
Premišljujmo prve vrstice psalma 98 iz Knjige psalmov. Avtor ga je napisal, da bi počastil kralja Davida.
Pojte Gospodu novo pesem,
ker je storil čudovita dela!
Zmago mu je pridobila njegova desnica,
njegova sveta rama.
Gospod je naznanil svojo zmago,
vpričo narodov je razodel svojo pravičnost.
Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe
v blagor Izraelove hiše.
Vsa zemlja je videla
zmago našega Boga.
Radujte se v Gospodu, vse dežele,
veselite se s petjem in godbo!
Naš pogled je v začetku novega koledarskega leta še usmerjen v jasli, kjer počiva dete, Odrešenik. Vzemimo si nekaj trenutkov tišine, ustavimo se v svojem srcu. Kaj čutimo, ko se naš pogled sreča z Odrešenikovim? Tako majhen je, in že zmaguje.
Se radujemo? Vzklikamo? Se veselimo? Ali doživljamo kaj drugega?
Kakšna je naša “nova pesem”?
Hvala ti, Gospod, za dar odrešenja.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc
Fotografija: Hrvoje Marko Peruzović, detajl
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 2. poglavja iz evangelija po Luku.
Ko so angeli šli od pastirjev v nebo, so ti govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod!« Pohiteli so tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otrôku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohraníla in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano.
Božič je. Božični čas. Gospod nas v evangeliju vabi, da se ustavimo pri njem. V adventu nam je sporočal: “Prihajam!” Danes nam kliče: “Tukaj sem. Pridi!” Pastirji so se na oznanilo angelov odzvali in prišli k jaslim. Tudi nam je oznanjeno. Poznamo Odrešenika. Vemo zanj. Najprej se zahvalimo za tiste, ki nam oznanjajo. To niso angeli, prinašajo pa tako kot angeli Božje oznanilo. Gospod, hvala za starše, duhovnike, ljudi, ki so nam zgled žive vere. Hvala za vse, po katerih prejemamo oznanilo o Odrešeniku. In hvala za oznanilo odrešenja.
V trenutkih tišine obnavljam hvaležnost v svojem srcu .
»Pojdimo torej v Bêtlehem.” »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod!«
Pojdimo s svojimi mislimi k Otroku, ki leži v jaslicah. Vidimo ga takšnega, kot so vsi otroci. Prav nič ni drugačen. Prav tak je hotel biti naš Odrešenik. Glejmo v svojim mislih tega otroka in se zavedajmo, da je prišel na svet za nas, zame, zate, zanj. Gospod hoče biti naš odrešenik. Hoče nas spremljati skozi življenje. Naredil je največ, kar je lahko, da le nismo sami: postal je eden od nas, postal je človek.
Nič več besed. Le glejmo jaslice in okušajmo to resnico.
Ko so pastirji to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otrôku. … Marija pa je vse te besede ohraníla in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli.
Gospod, v tem božičnem času me vabiš pred jaslice, da bi si resnico o svojem odrešenju zapisal globoko v srce, da ne bi mogel pozabiti, da ti nisi pozabil name, ampak si Emanuel: vedno z nami, vedno z menoj. Naj kakor Marija premišljujem vse to: vedno znova in znova. In naj te s svojimi besedami in vsem svojim življenjem kakor Betlehemski pastirji vedno hvalim in slavim.
Pripravila: s. Ema Alič
Foto: s. Ema Alič
Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc
-
V skupnem premišljevanju Božje besede bomo s prerokom Izaijem odšli v puščavo. Oz. bolje rečeno, skupaj z njim bomo v puščavi odkrivali Božje delovanje. Naj nas spomin na zvestobo Boga vedno znova opogumlja, da bi v preizkušnjah življenja bolj zaupali v Božjo pomoč kot v svojo nemoč.
Naj vriska puščava in goljava; raduje naj se pustinja, naj poganja kakor narcisa; krasno naj cvete, se raduje in vriska. Dana ji bo veličastnost Libanona, krasota Karmela in Sárona. Gledali bodo Gospodovo veličastvo, krasoto našega Boga. Okrepite onemogle roke, utrdite klecava kolena! Recite njim, ki so obupanega srca: Močni bodite. Nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje pride, Božje povračilo. On sam pride in vas reši.«
Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen in jezik nemega bo vriskal. Zakaj v puščavi začno izvirati vode, v pustinji potoki. Suha pokrajina postane jezero in žejna dežela vrelci vodá. Kjer so prebivali šakali v svojem brlogu, bo poganjala trava s trstjem in bičjem. Ondi bo cesta in pot; sveta pot se bo imenovala; nečisti ne hodi po njej, nevešči ne zablodijo na njej. Tam ne bo leva, huda zver ne pride nanjo, ne bo je najti ondi, samo rešeni smejo tam hoditi. Od Gospoda odkupljeni se povrnejo in pridejo vriskajoč na Sion. Večno veselje bo nad njihovo glavo, radost in veselje dosežejo, žalost in vzdihovanje pobegneta.
Morda nas na prvi pogled preseneti drzno dejanje preroka Izaija, ki puščavo in goljavo vabi k vriskanju, veselju. Za kraj, za katerega bi lahko rekli, kaj vse nam manjka in bi skoraj upravičeno godrnjali nad odsotnostjo Boga, on pripravlja prostor srečanja z živim Bogom. Ta drža preroka je možna, ker zaupa v Božjo obljubo.Strah, bolečina, nemoč, trpljenje, razočaranje … vse to nas lahko ohromi, nas naredi neodzivne, kot bi se ujeli v brezizhodnem položaju. Prerok pa nas budi iz »spanja«. Opogumlja nas, naj ostanemo močni. »Glejte, vaš Bog!«
In Bog prihaja k nam na zelo različne načine. Lahko po zdravniku, ki se zavzame zame, lahko po prijazni besedi prodajalke v knjigarni. Lahko me obišče, ko mi soseda prinese domač jabolčni zavitek ali ko mi tujec pomaga pri popravilu pokvarjenega kolesa. Bog prihaja v našo stisko, v našo puščavo.
In srce, ki zaupa v Božjo obljubo, ga bo prepoznalo. Bo pregledalo … Zares, večno veselje bo nad nami, ko bomo z vero sprejeli Gospoda, ki prihaja, da nas reši.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Kako si želimo vstopiti v nov teden?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Glasba: O come, Emmanuel
-
Premišljevanje Božje besede na ponedeljek prvega adventnega tedna, 4. decembra 2023.
Jezus oznanja nebeško kraljestvo tudi tako, da ozdravlja. Dela stvari, ki spravljajo ljudi v čudenje. Premišljevali bomo ob opisu Jezusovega srečanja s stotnikom.
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 8,5-11)
Ko je Jezus prišel v Kafarnaum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil: »Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi.« Rekel mu je: »Pridem in ga ozdravim.«
Stotnik mu je pa odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.«
Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam, tolike vere nisem našel pri nikomer v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.«
Kdaj smo nazadnje prosili Jezusa za ozdravljenje ali karkoli drugega s podobnim zaupanjem in vero kot stotnik? In se ob tem počutili nevredne?
Stotnik se je zavedal ali si vsaj mislil, da ga kot pogana in kot predstavnika okupatorjev, Jezus ne bo prav z veseljem poslušal. A se je zmotil. Jezus prav z ozdravljenjem njegovega služabnika pokaže, da je nebeško kraljestvo za vse.
Vživimo se v dogajanje srečanja Jezusa in stotnika. Opazujemo osebe. Pozorni smo kako je Jezus navdušen nad stotnikovo vero. Poskušamo začutiti Jezusovo zares brezmejno usmiljenje.
Premišljujemo ob tem dogodku in poslušamo kaj Gospod želi, da storimo prav mi, vsak osebno? Potrebuje morda kdo naše usmiljenje in pozornost?
V nekaj trenutkih se ozremo na ta čas molitve. Bodimo pozorni na to kaj smo čutili in kakšne misli so se nam porajale.
Gospod, hvala ti za vsa tvoja ozdravljenja,
Hvala ti, da slišiš, da poslušaš.
Hvala ti za tvojo pozornost, in brezmejno usmiljenje.
Hvala ti za dar vere.
Naj bo tako močna in pristna, kot je bila stotnikova.
Fotografija: Gradiško jezero, 1. 2. 2021, s. Polonca
Glasba: Julius H. Pixabay
-
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 18. poglavja iz evangelija po Luku.
Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep človek sedél kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu: »Mimo gre Jezus iz Nazareta.« In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. On pa je še glasneje kričal: »Sin Davidov, usmili se me!«
Jezus je tedaj obstal in rekel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da spregledam.«
In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo.
Berač je sedal kraj pota in prosil vbogajme. Obračal se je na mimoidoče, da bi mu po svojih močeh pomagali. Pomoč sočloveka je dragocena in dobro je, če znamo zanjo prositi. Pomaga nam hoditi skozi življenje. Vendar pa je nekaj povsem drugega za pomoč prositi Jezusa. On lahko podeli resnično odrešenje. Pomaga nam, da bi več ne sedeli kraj poti, ampak spregledali, vstali in pokončno hodili skozi življenje.
Gospod Jezus, na svet si prišel kot Odrešenik. Odrešenik prav mojega življenja, moje situacije. Izročam ti sedaj svojo “zasedenost”. Bodi z menoj v tem, kjer sem slep, kjer se čutim šibkega, nemočnega, brez volje ali smisla. Kot berač hočem v tišini svojega srca kričati: “ Jezus, Sin Davidov, usmili se me!” Z vero želim ponavljati te besede, četudi nekaj v meni govori, naj utihnem, da se ne splača, da si le eden izmed mnogih in mi kaj več kot vbogajme ne moreš dati.“Jezus, Sin Davidov, usmili se me!”
“Jezus, Sin Davidov, usmili se me!” v mojem poklicnem življenju, v iskanju smisla svojega poslanstva, v moji nemoči pri gradnji medsebojnih odnosov, v mojem oddaljevanju od Tebe, v moji ozkosti gledanja na življenje, v mojem nerazumevanju … Usmili se me.
Naj slišim Tvoje besede: “Spreglej, tvoja vera, te je ozdravila!” Verujem, da si z menoj in zato mi nič drugega ni več potrebno. Verujem, da si stali vrelec milosti, ki jih potrebujem. Verujem in v tem te slavim.
Pripravila: s. Ema Alič
Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
- Laat meer zien
