Afleveringen
-
Na Kočevskem nismo znani samo po medvedih, ampak tudi po porodih, ki jih opravimo v domačem okolju ali v reševalnem vozilu. Zadnji, ki sem ga imel na terenu, je bil pred nekaj meseci. Na oddelek za nujno zdravstveno pomoč so z osebnim vozilom pripeljali 24-letno mamico, bila je njena peta nosečnost, s popadki na tri minute. Razpoka mehurja še ni bilo. Po hitrem pregledu smo opravili vse potrebne tehnične postopke, ogreli vozilo, pregledali porodni set in se odpravili na pot. Nekje med Kočevjem in Ljubljano je nastala razpoka mehurja. Vozniku reševalcu naročim, naj se ustavi. Popadki so bili že na dve minuti. Opravil sem pregled in ugotovil, da smo zelo blizu.V nekaj minutah sem spravil na svet deklico, ki je bila modra, brez tonusa, in ni dihala. Začel sem stimulacijo in brisal deklico, vmes pa sva s kolegom prerezala popkovnico in pripravila vse potrebno za reanimacijo. K sreči je novorojenka po stimulaciji zadihala in dodatni postopki niso bili potrebni. Zavila sva jo v namensko grelno blazino, saj je preprečevanje podhladitve eden ključnih postopkov pri oskrbi novorojenčkov. V nekaj minutah je njena koža dobila rožnato barvo, dihala je normalno, srčni utrip je bil primeren. V tem času se je porodila tudi posteljica, pregledala sva jo in položila v za to namenjeno vrečko. Mamica je bila po porodu brez posebnosti in brez opaznih krvavitev, ki so lahko za porodnico usodne. Kljub vsem izkušnjam in izobraževanju se ti pri porodu še vedno zatresejo roke. Tudi tokrat so se mi. To je samo ena izmed zgodb – tokrat s srečnim koncem.Za ekipe nujne medicinske pomoči je izvedba poroda na terenu zelo stresna. Tako je prvič zaradi redkosti takih primerov, drugič pa zaradi zavedanja resnosti položaja – tega, kaj vse lahko gre narobe. V rokah držimo dve življenji, včasih tudi več, kot je bilo konec leta 2023, ko je naša ekipa v reševalnem vozilu pomagala pri porodu dvojčkov. Prav zato je ključno, da se ekipe trajno izobražujejo o pravilnem vodenju poroda ter obvladovanju morebitnih zapletov, tako pri mami kot pri novorojenčku.Tudi pri nas se pogosto soočamo s situacijami, da otroci rojevajo otroke. Tudi v prej opisanem primeru je bilo tako, saj je bila mamica ob prvi nosečnosti stara 17 let. Skrb vzbujajoč je podatek, da se povečuje število deklic, ki postanejo mamice že pred petnajstim letom. Mladoletne nosečnosti, predvsem med romskimi dekleti, niso samo medicinski ali zdravstveni problem. So predvsem družbeni pojav, ki kaže marginalizacijo, pomanjkanje dostopa do izobraževanja, zgodnje zakonske zveze in pritiske, ki izvirajo iz tradicionalnih norm in vrednot romske skupnosti. Dekleta se pogosto znajdejo v položaju, ko so prisiljena prevzeti vlogo žensk, mater in gospodinj, še preden imajo priložnost končati osnovno izobrazbo ali razmisliti o svoji prihodnosti.Nekatere ženske se odločijo za porod v domačem okolju zaradi želje po intimnejši, naravnejši in bolj sproščeni izkušnji. Statistike kažejo, da število načrtovanih porodov doma v Sloveniji vztrajno narašča. Zagovorniki poudarjajo udobje domačega okolja, navzočnost najbližjih in možnost osebnega doživetja poroda. Vendar pa pri idealiziranju poroda doma pogosto spregledajo realnost komplikacij, ki jih je brez ustrezne medicinske oskrbe težko ali celo nemogoče obvladati.Stališče zdravniške in babiške stroke je enotno: odsvetuje načrtovan porod na terenu, ki ni nikoli popolnoma predvidljiv. Tudi pri zdravi nosečnici se lahko v hipu pojavijo nepredvidene, življenjsko ogrožajoče situacije, kot so huda krvavitev, zastoj poroda ali težave z dihanjem novorojenčka. Pri zapletih, ki se začnejo v nekaj trenutkih, je potrebno hitro in strokovno ukrepanje usposobljene multidisciplinarne ekipe. Strokovne usmeritve za načrtovani porod doma med drugim poudarjajo, naj oddaljenost od najbližje porodnišnice ne presega 30 minut. Glede na geografsko razpršenost posameznih perifernih oddelkov za nujno pomoč v Sloveniji je v nekaterih primerih to popolnoma nemogoče. Za bodoče mamice, ki se bodo morebiti odločale za porod v domačem okolju, je pomembno, da preverijo kompetentnost babic, podkrepljeno z ustreznim dovoljenjem ministrstva za zdravje za opravljanje porodov na domu. Vsaka bodoča mati in oče se morata pred odločitvijo o kraju poroda dobro informirati o vseh možnostih in tveganjih. Odločitev je osebna in mora temeljiti na najboljših razpoložljivih informacijah. Porod je enkraten trenutek v življenju vsake družine, ki združuje lepoto naravnega procesa z odgovornostjo za zdravje in varnost matere ter otroka. Dostop do strokovne medicinske oskrbe v kritičnih trenutkih lahko reši življenje, zato je pomembno sprejeti odločitev o kraju poroda z mislijo na tveganje in blaginjo vseh vpletenih. Ko gre za prihod novega življenja, je varnost tista, ki bi morala imeti prednost.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Vsako leto zamudim prižig lučk in tudi letos ni bilo drugače. Po navadi pride vmes kakšna obveznost, kaj službenega, prehlad ali, še do nedavnega, dejstvo, da je december že zaznamovan z dolgimi urami posedanja v čitalnici s termovko močne kave za izpitno učenje. Zelo malo stvari me naredi tako depresivno kot zimska popoldanska tema, zato imam posebno ljubezen do praznične okrasitve mest, pa ne zgolj v Ljubljani. V adventnem času sem se vedno rada sprehodila po centru Zagreba in opazovala lučke nad seboj, s posebno radostjo se spominjam tudi prazničnega Dunaja, kamor me je v osnovni šoli peljala mama, da sva pili vročo čokolado v snežnem metežu. Ne pretiravam, če priznam, da imam praznični čas tako rada že samo zaradi zvezdnih utrinkov lučk, ki posujejo megleno Ljubljano v najhladnejšem delu leta. Zagotovo sem tudi malce preračunljiva: kratki dnevi me navdajajo s tesnobo, zato mi pride prav, da mesto oživi kot notranjost kičaste snežene krogle in imam izgovor, da vabim prijateljice na kuhančka, pohajam po starem mestnem jedru, načrtujem, katere vse recepte za piškote bom poskusila, kako bom, skratka, iz zadnjega žepa temnega popoldanskega neba izbezala nekaj svetlih bleščečih zvezd za pod povšter. December ni vedno najlažji mesec. Sploh pa ne za vse.
Če bi z eno besedo povzela, kako doživljam praznični čas, bi rekla, da gre za čas pričakovanja. Pričakovanj. Konec leta je zame že od nekdaj predstavljal tisti čas v letu, ko bi se moralo zgoditi nekaj posebnega. Družine sedejo za mizo in pozabijo na nesoglasja, na telefonu se ti nenadoma izpiše številka nekoga, ki ga že dolgo nisi videla, iz nabiralnika pokuka razglednica tiste prijateljice, ki se je odselila iz Slovenije že leta nazaj, za Silvestrovo pa dobiš – no, poljub. Ne le v obliki radijskih valov iz zvočnika, ko zadoni prvih par taktov Silvestrske klasike. “Kaj boš letos za novo leto?” je bilo vprašanje, ki sem ga podzavestno vselej mrzila, ker je zame predstavljal obsedenost s tem, da tvoja družba za Silvestrovo pove nekaj o tvoji priljubljenosti in socialnem statusu. Filmi nas prepričujejo, da je Silvestrovo čas, ko se vsi samski počutijo kot zgube. Kaj, če za Silvestrovo ne poljubiš nikogar, kaj če konec leta pričakaš v pižami, ali pa ga enostavno prespiš? Kaj če ga preživiš v razmetanem stanovanju, medtem ko nekoga obupno pogrešaš? Kaj, če prestajaš ločitev in so tvoji otroci za božični večer ali Silvestrovo ravno pri drugem staršu in si prvič po dolgem času za praznični večer sama doma pred televizijo? Pritisk, da morajo prazniki pomeniti druženje in butanje ljubezni čez rob kozarca za penino, je zelo resničen in tudi krivičen. Od malega mi je oči govoril, da so prazniki težek čas za osamljene ljudi in za tiste, ki so koga nedavno izgubili. Pa za tiste, ki nimajo družbe in bodo morda za praznike večerjali kar sami. Osamljenost je, kot je zapisala britanska pisateljica Olivia Laing, lahko tudi vir sramu, ker nasprotuje ideji tega, kako bi morali živeti, kako bi naj naša življenja izgledala. Osamljenost je lahko nekaj hudega, pravi, saj se osamljeni osebi zdi, da bi lahko njeno stanje bilo celo odbijajoče za ljudi okrog nje. Dejstvo je, da je praznični čas za marsikoga osamljeno obdobje in posledično vir stiske. Biti osamljen med prazniki, ko zunaj mesto gomazi od skupinic nasmejanih turistov, na videz popolnih parov in družin, ki posedajo po restavracijah ter se glasno družijo, lahko v nas ustvari celo paleto negativnih občutkov. Družbeni vzroki za epidemijo osamljenosti so mnogoteri in kompleksni in kot v vseh mesecih leta, je socialna izključenost nekaj, za kar je soodgovorna širša družba in predstavlja kolektivni problem. A med prazniki kup pričakovanj, kako naj bi jih preživeli, včasih ne prinese čisto nič dobrega. Zdi se nam, da se imajo vsi bolje od nas, sploh v dobi družabnih omrežij. Tudi sama sem kakšno novo leto ali dve z bridkostjo in zavistjo skrolala med objavami prijateljic, saj je na ven izgledalo, da imajo veliko bolj spektakularno Silvestrovo kot jaz, ki sem ždela doma, v upanju, da bo novoletne norije mimo.
Ko se te dni oziram okrog sebe, mislim predvsem na to, kako bi si želela, da bi bili prazniki predvsem čas prijaznosti in premisleka o tem, kako se počutijo ljudje okrog nas. Zavedanje, da so lahko prazniki težek čas za marsikoga, prinese s seboj določeno mero odgovornosti. Da si prisluhnemo. Da skušamo biti večkrat bolj pozorni in prijazni. Do sosede, ki živi sama. Do naših ljubljenih, ki bodo med prazniki delali in bodo morda Silvestrovo preživeli v službah. Do daljnih sorodnikov, ki nam vedno pošljejo voščilnico, čeprav se skoraj nikoli več ne vidimo v živo. Do vseh starejših v naših življenjih, ki bodo morda za praznike sami. Do tistih, ki so šli pravkar skozi razpad zveze, do tistih, ki jim zdravje preprečuje, da bi se med prazniki družili. Življenje postreže z marsičem, celo pod novoletnimi girlandami rdečih, modrih in zelenih luči, ki včasih skrivajo tudi žalost, zato bom zamižala in si zaželela nekaj lepega, za vse tiste, ki se spopadajo z občutki osamljenosti. Ne vem, če jih lahko preprečimo, lahko pa smo pozorni, nase in na druge, čuvamo drug drugega in sebe, In če citiram enega svojih najljubših filmov vseh časov: “sta to morda ena in ista stvar? Ljubezen in pozornost?”
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Zijn er afleveringen die ontbreken?
-
Sprememba bruto domačega proizvoda, ali s kratico BDP, je eden od najpogóstejših načinov merjenja blaginje. Hitrejša gospodarska rast je praviloma povezana s hitrejšo rastjo materialne blaginje prebivalstva, stagnacija ali recesija pa z nespremenjeno ali nižjo blaginjo. Na tem mestu je treba povedati, da gospodarsko rast merimo s spremembo bruto domačega proizvoda, ki meri realen obseg ustvarjene dodane vrednosti vseh proizvodov in storitev v določeni državi.
To torej pomeni, da bruto domači proizvod meri le fizično blaginjo, ne meri pa denimo elementov, ki so prav tako pomembni za vsakega posameznika, kot so varnost, zdravstvena oskrba, dolžina delovnika, politična stabilnost, kakovost ustanov v državi, svoboda do izražanja in podobno. Prav tako ne meri razdelitve dohodka ali premoženja v nekem gospodarstvu. Kaj torej sploh merimo z bruto domačim proizvodom?
Merimo spremembo, ki smo jo kot skupnost ustvarili v določenem obdobju. Zelo pomemben element primerjave je tudi primerjava med državami, saj je cilj vsake države doseči višjo gospodarsko rast. Države z nižjo stopnjo razvitosti imajo običajno relativno višjo gospodarsko rast kot tiste z nižjo. Razlog je v tem, da so stroški proizvodnje ali zagotavljanja/opravljanja storitve tujim podjetjem ali državljanom v manj razvitih državah nižji kot v razvitih državah.
Zato je relativna gospodarska rast Indije in Kitajske višja, kot je v Nemčiji ali Sloveniji. Absolutne razlike pri rasti se toliko ne razlikujejo, vendar se o teh toliko ne razpravlja. Naša blaginja je torej večja kot v Indiji in na Kitajskem, razlike pa se vendarle sčasoma zmanjšujejo.
Spremembo bruto domačega proizvoda merimo na tri različne načine, BDP pa primerjamo na letni ravni, včasih tudi na četrtletni. Kdaj pa kdaj pa izračunavamo povprečno rast iz neke skupne časovne osnove, kot recimo iz leta 2019, pred začetkom pandemije, ker nam ta podatek pokaže, kako so države povečevale svojo blaginjo po padcu gospodarstva v letu 2020 in okrevanju v poznejših letih.
Tri metode merjenja bruto domačega proizvoda so izdatkovna, ki jo javnost najbolj pozna, proizvodna in dohodkovna. V osnovi je po vseh naštetih metodah merjenja sprememba bruto domačega proizvoda enaka.
V javnosti je najbolj znana izdatkovna metoda merjenja bruto domačega proizvoda, ki meri, koliko so svojo porabo spremenili gospodinjstva in država, koliko smo izvozili oziroma uvozili blaga in storitev ter koliko smo investirali.
Ne smemo pa pozabiti še na eno posebnost – spremembo zalog, ki prav tako vpliva na spremembo bruto domačega proizvoda. Te zaloge so lahko v obliki državnih zalog ali zalog v trgovini, proizvodnih podjetij ali pa gradbenih zalog, kar pomeni nedokončane stavbe ali objekte.
Za izračun BDP se uporabljajo številni različni podatki, vse od računov potrošnikov do podatkov o investicijah podjetij, njihovih poslovnih rezultatih, o trošenju države in številni drugi podatki. Prve ocene spremembe bruto domačega proizvoda so manj zanesljive. To dejansko pomeni, da prvi oceni ne moremo zaupati toliko kot drugi in poznejšim.
Eden izmed takšnih primerov je rast bruto domačega proizvoda v Sloveniji leta 2022, pri čemer je bila prva ocena rasti 5,4 odstotka, pozneje 2,5 odstotka, pri zadnji aktualni reviziji pa je bila spet nekoliko višja, pri 2,7 odstotka. Merjenje bruto domačega proizvoda tako ni znanost in dejavnik napake pri merjenju je visok, kar povzroča izzive tudi pri vodenju makroekonomske in fiskalne politike države.
Bistvo merjenja bruto domačega proizvoda je tudi v tem, da državi omogoča vodenje proračuna in ustrezno načrtovanje davčnih in drugih prilivov kot tudi izdatkov. Višja pričakovana rast porabe gospodinjstev, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda, namreč vpliva na višje pričakovane prilive iz davkov na potrošnjo, recimo iz naslova davka na dodano vrednost, kar državi tudi omogoča, da pričakovan priliv iz naslova teh davkov nameni porabi za določen namen, recimo za šolstvo, zdravstvo in drugo.
Zgodovina razvoja metode merjenja bruto domačega proizvoda je pravzaprav nastala prav iz potrebe, da država lahko bolje ugotovi, kako poslujejo njene ključne celice, kot so gospodinjstva in podjetja, kako z ustreznimi ukrepi spodbuditi gospodarsko rast ter kako določiti ustrezno raven obdavčitve, ki se potem nameni za financiranje javnih potreb.
Pogled na oceno proračuna v prihodnjem letu kaže, da država računa na približno 2,5-odstotno gospodarsko rast, h kateri bo prispevala tako z izvedbo načrtovanih javnih naložb kot posredno s porabo gospodinjstev prek 7-odstotne uskladitve plač v javnem sektorju. Posredno bo to vplivalo tudi na rast plač v zasebnem sektorju, ki bo tako okrog 6-odstotna in bo zaradi tega tudi višja, kot če se takšna uskladitev plač v javnem sektorju ne zgodi.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
"Sem ženska, ki je popolnoma uničena, in ne vem, kako se bom znova sestavila. Stara bom 72 let in nisem prepričana, da bom še živela tako dolgo, da bi si opomogla od tega," je na sodišču ob sojenju nekdanjemu soprogu povedala Francozinja Gisèle Pelicot. Dominique Pelicot je namreč svoji ženi med letoma 2011 in 2020 v hrano in pijačo vmešaval uspavalne tablete, nato pa novačil moške, da so jo posiljevali. Pri tem naj bi sodelovalo več kot 70 moških.
V skladu s francosko zakonodajo bi sojenje lahko potekalo za zaprtimi vrati, a je Gisèle Pelicot zahtevala, naj bo sojenje javno, saj je s tem dejanjem želela opogumiti druge ženske in pokazati, da se žrtvam ni treba sramovati. Na sodišču je povedala: "Ko si posiljena, te prevzame občutek sramu, ampak sram bi morali čutiti storilci, ne pa me." Poudarila je, da njen namen ni samo razkriti grozot, ki jih je preživela, ampak tudi opogumiti vse žrtve, naj prekinejo molk in se osvobodijo sramu ter zahtevajo pravico.
In se sprašujem – je res? Je sram resnično tam, kjer bi moral biti, ko govorimo o nasilju nad ženskami?
Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami vsakič znova spremljajo tudi številni očitki, da z eksplicitnim govorom o nasilju nad ženskami diskriminiramo moške in zanemarjamo problem nasilja nad moškimi. Gre za vseprisotne očitke, ki jih tisti, ki se z nasiljem nad ženskami sistematično ukvarjamo, prejemamo ves čas. Vsakič znova tudi pojasnimo, da takšne trditve nikakor ne držijo, kajti vsi tisti, ki se borimo proti nasilju nad ženskami, se tudi sicer borimo zoper vse oblike nasilja, ne glede na spol žrtve. Vsakič znova tudi poskušamo pojasniti, zakaj je tako pomembno posebej in eksplicitno opozarjati na problem nasilja nad ženskami, ki ga razumemo kot širši družbeni problem in kot eno hujših oblik kršenja človekovih pravic.
Statistično gledano, ženske v največji meri doživljajo oblike nasilja, kot so intimnopartnersko nasilje, nasilje v družini, spolno nasilje, posilstvo, prisilna poroka, pohabljanje spolnih organov, nasilje, povezano s kršenjem reproduktivnih pravic, družinski in intimnopartnerski umori ter trgovina z ljudmi. Gre za oblike nasilja, v katerem so ženske žrtve v več kot 80 odstotkih, povzročitelji tovrstnih kaznivih dejanj pa pretežno moški. Že statistika pove, da nimamo opraviti samo s posamičnimi primeri nasilja, ampak gre za družbeni problem, ki v nesorazmerno večjem deležu prizadene ženske.
Z raziskavami so ugotovili, da je nasilje nad ženskami družbeni problem. Pri tem gre za oblike nasilja, ki niso naključne, ampak so odraz sistemskih in družbenih neenakosti, ki izhajajo iz še vedno prisotnih patriarhalnih struktur, ki na subtilen in prikrit način ostajajo del našega družbenega delovanja in prepričanj. Povezane so s spolnimi stereotipi, normami, ki dopuščajo takšno nasilje, in strukturami moči, ki ženskam omejujejo možnosti za zaščito in pravico. To nasilje je globoko zakoreninjeno v družbenih in kulturnih sistemih ter pogosto ostaja nevidno ali celo sprejeto kot "normalno". Ženske, ki doživljajo nasilje, pogosto občutijo krivdo in sram, medtem ko storilci nemalokrat uživajo zaščito družbenega molka ali celo družbene podpore.
Spomnimo se samo na javni protest pred ljubljanskim sodiščem, ko je potekalo sojenje domžalski peterici za skupinsko posilstvo mladoletnega dekleta. Nekaj ljudi je prineslo transparente, na katerih so žrtev z imenom in priimkom obtoževali, da laže, in jo tako postavili na javni sramotilni steber. Tudi v primeru Gisèle Pelicot, pri katerem so organi pregona v javnosti povedali, da imajo posnetke zlorab, Dominique Pelicot pa je zlorabe tudi priznal, najdemo skeptike, ki javno dvomijo o tem, da gospa ni ničesar vedela, in jo obtožujejo sodelovanja pri zlorabah.
Takšni odzivi so del širšega vzorca, ki ga pogosto spremljajo družbeni molk, relativizacija in celo iskanje opravičil za povzročitelje. Ničkolikokrat namreč slišimo komentarje, ki nasilna dejanja opravičujejo s "patološkimi" značilnostmi storilcev – od duševnih motenj do alkoholizma in "težke preteklosti" – ali celo prelagajo odgovornost na žrtev: "Zakaj ni odšla? Zagotovo je nekaj naredila, da je to sprožila?"
Še več, številni, ki vedo za nasilje, izberejo tišino. Zakaj? Ker je to najmanj nelagodno. Ker nas pogovor o nasilju prisili v odgovornost – da ne moremo biti le pasivni opazovalci. Tako nasilje ostaja ujeto med štirimi stenami, skrito v neizrečenih zgodbah in družbenem molku, storilcem pa omogoča nadaljevanje zlorab. Največji zaveznik nasilja in povzročiteljev nasilja je ravno tišina.
Ob dnevih boja proti nasilju nad ženskami se je zato pomembno vprašati, ali smo kot družba dovolj odločni v prekinjanju tišine in graditvi prostora, v katerem ljudje, ki so preživeli ali preživljajo nasilje, dobivajo jasna sporočila, da niso krivi zanj in da je za nasilje odgovoren izključno tisti, ki ga je povzročil.
Zato naj to kolumno sklenem z zahvalo. Zahvalo Gisèle Pelicot in vsem tistim, ki ob nasilju niso tiho. Kajti noben zakon ne bo zmožen zaščititi žrtve, če se bomo posamezniki in družba ob nasilju obračali stran in ne bomo zmožni povzročiteljem postavljati jasnih mej.
Posebej govoriti o nasilju nad ženskami zato pomeni, da je jezik jasen, da je jasno, da za doživeto nasilje ni odgovorna žrtev, da je nasilje izbira in da mora sram ostati tam, kamor spada. Pri povzročiteljih.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Naj se najprej ozrem v preteklost. Na reševalni zazvoní telefon. Huda prometna nesreča v okolici Ljubljane, udeležena osebno vozilo in avtobus. Po poročanju prič gre za huje poškodovanega otroka, ki je še vedno v vozilu. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica paničnih ljudi. Dve leti star otrok je negibno ležal spredaj pod armaturno ploščo. K sreči je dihal. Utrpel je hudo poškodbo glave in prsnega koša. Oče je sedel na voznikovem sedežu, nepoškodovan, vidno alkoholiziran in žaljiv do ekipe in ljudi, ki so hoteli pomagati. Ni zmogel sam iz avtomobila. Deček je na srečo preživel. Če bi bil pripet v otroškem sedežu, bi jo verjetno odnesel brez poškodb. Očetu je test alkoholiziranosti pokazal 2,6 promila. To je samo ena od številnih z alkoholom povezanih zgodb, ki so me tako ali drugače zaznamovale. Ne samo mene. To niso samo številke statističnih poročil. Vsaka od teh zgodb ima za seboj ime in priimek, življenjsko zgodbo, družino in prijatelje.Ko se sprehodimo po statističnih podatkih prometnih nesreč v Sloveniji, nas zadene mračna resničnost: vozniki pod vplivom alkohola še vedno predstavljajo pomemben delež povzročiteljev nesreč s smrtnim izidom. V letu 2023 so bili povzročitelji prometnih nesreč pod vplivom alkohola odgovorni za 1507 prometnih nesreč, pri čemer je umrlo 21 udeležencev oz. 24 odstotkov več kot v letu 2022.Kaj to pove o nas kot družbi? Smo izgubili stik z realnostjo nevarnosti, ki jo alkohol prinaša, ali pa smo postali ujetniki neke poveličevane predstave o pogumnem Slovencu, ki »še vedno lahko pelje« po treh kozarcih vina?Ruska ruleta v tem kontekstu ni le prispodoba za neodgovorno vedenje za volanom, ampak zrcali tudi izkrivljeno miselnost, ki prevladuje med tistimi, ki podcenjujejo posledice. Gre za preizkus, kdo lahko spije več in še vedno ohrani iluzijo nadzora nad vozilom in svojim življenjem. Resnica pa je, da to ni tekmovanje, temveč izzivanje usode. Voznik, ki se odloči sesti za volan pod vplivom alkohola, se ne igra le s svojim življenjem, ampak tudi in največkrat z življenji drugih.Dejstvo pa ostaja – statistike ne lažejo. Odnos do alkohola in vožnje ni le stvar kaznovanja, ampak tudi spremembe miselnosti. To ni le vprašanje osebne odgovornosti, ampak vprašanje kolektivne kulture, ki postavlja življenje pred obred pijanosti.Od lanskega poletja je v vseh novih modelih avtomobilov, ki so naprodaj v Evropski uniji, obvezna serijska vgradnja vmesnika, ki omogoča lažjo namestitev alkoholne ključavnice. To seveda tudi jasno kaže, v katero smer gre razmišljanje Evropske komisije v prihodnosti. Alkoholna ključavnica ni nič drugega kot standarden alkotest. Pred zagonom vozila je treba pihniti v cevko, ki je povezana z analizatorjem prisotnosti alkohola v krvi. Možnost uvedbe teh je zajeta v resoluciji o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2023−2030.Na preizkusu so tudi kompleksnejši sistemi, ki prek kamere analizirajo voznikove gibe, odziv zenic in zrak v vozniški kabini.Kaj torej storiti? Potrebujemo več kot samo zakone in globe. Potrebujemo spremembo v vrednotah. Družbene norme, ki poveličujejo opitost, je treba nadomestiti s spoštovanjem treznosti, z odgovornostjo, ki ceni življenja bolj kot dokazovanje, kdo lahko več spije. Promocija varnih prevoznih alternativ – kot so taksi službe, javni prevoz ali dogovorjeni trezni vozniki – mora postati samoumevna. Ne morem mimo akcije Čista nula − čista vest, ki jo organizira Zavod varna pot, ki se že leta trudi z ozaveščanjem o večji varnosti v cestnem prometu in s spodbujanjem k tej. Stiske ljudi, reševalcev in naključnih mimoidočih, ki so priče prometnih nesreč, v katerih so bili ljudje huje poškodovani ali so umrli, so neopisljive. Ko vidiš mlado mamico na sprednjem sedežu, pri čemer so poškodbe nezdružljive z življenjem, otroka, ki ga je zaradi malomarnosti staršev, ker ga v otroškem sedežu niso pripeli, vrglo iz vozila. Gre dejansko za uboj na najbolj banalen možen način. Paradoksen primer, ko se povzročiteljem v očeh vidi, da bi radi prevrteli čas nazaj, popravili nepopravljivo. Žal ne gre. Nekateri se s kruto realnostjo srečajo šele naslednji dan, ker so bili v času nesreče tako opiti, da se dogodka ne spomnijo. Odločitev je vaša. Jaz raje izberem življenje.
Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Vsakodnevno življenje je večinoma znosno, toda potem pride tisti en dan v tednu, ko si moram oprati lase. Takoj moram razjasniti, da je umivanje las zame čustveno in eksistencialno do obisti stresna stvar, ker je povezana z zelo globokim strahom pred nedeljami zvečer. Nedelje zvečer so resnično nekaj, s čimer se nočem spopadati, ko je ulica zunaj tako prazna in črna, ko so nohti pogriženi, ure pa hkrati minevajo prehitro in prepočasi. Ko pomislim na nedeljo zvečer, pomislim na umivanje las v veliki kopalni kadi, na zoprn zvok sušilnika za lase, v katerega so se mi vedno zapletali prameni las, na preoblačenje postelje ter pipravljanje oblek za naslednji dan, ki je vselej sledilo temu zoprnemu obredu. V nov teden sem vedno želela vstopiti čista. Tako čista, kot se le da.
Takrat sem bila še otrok, obremenjena večinoma s stvarmi, omejenimi na mojo otroško sobo - kam sem dala barvice, ali mi je sestra spet ukradla nogavice, ali je zmanjkalo bombonov, ali je mami jezna ali utrujena ali žalostna, ali mi je za posteljo padla najljubša zapestnica, ali je črna packa v kotu stropa smrtonosni pajek ali smrtonosna plesen.
V bistvu pa ne razumem ljudi, ki trdijo, da je otroštvo brezskrben čas. To vsekakor, glede na stanje sveta, velja le za izbrance in celo kadar so relativne zunanje okoliščine normalne in mile in živimo na koncu sveta, kjer ne divja vojna, kjer je dovolj hrane v hladilniku in kjer lahko izbiramo, ali bomo šli v park ali na uro klavirja, odraščanje ni mala malica. Moje otroške nedeljske skrbi so bile majhne le na videz. Morda sem sovražila nedelje, ker me je od ponedeljkove hoje do stavbe, kamor sem hodila v šolo, znova ločeval le kratek spanec. Kot otrok sem imela epilepsijo, kar je pomenilo, da niti dežela sanj zame ni pomenila odrešitve pred nedeljsko anksiozo.
Lahko da bom imela v spanju epileptični napad. Ampak morda nedelje zvečer nisem marala tudi zato, ker naslednji dan nisem želela v šolo. Nisem želela nazaj tja, kjer sem se počutila kot E. T. vesoljček, kot čudakinja, tarča posmeha. Kar sem seveda velikokrat bila.
Kot otrok sem bila obsedena z E. T. vesoljčkom. Ob filmu sem točila krokodilje solze, imela sem E. T. vesoljček kolo, čelado, ščitnike, obesek za ključe, majico, knjigo, slikanico, plakat, plišasto živalico. Zakaj bi bil otrok tako obseden z nezemljanom, ki se na vsak način skuša vrniti domov? Vedno sem imela rada svoj dom. Zavetje svoje otroške sobe. Zdaj, kot odrasla, sem se nekoliko sprijaznila s prihodom nedelje zvečer. Včasih čutim težko tesnobo v želodcu, a se poleže, če grem na sprehod ali naredim nekaj dihalnih vaj pred ogledalom. V otroštvu pa sem resnično trepetala pred vsakim novim tednom, ko bom morala nazaj med ljudi, v resnično življenje, stran od doma, ven iz svojega kokona, stran od svojih sten, porisanih z mačkami in rožami in srčki, kjer je varno, kjer me nihče ne zbada, lovi po igrišču ali za menoj vpije grde besede in se ne zjokam na stranišču. Ne želim si nazaj v tiste ure, ko sem posedala ob oknu in opazovala kako zunaj pojenja jesensko modra svetloba in se ena za drugo prižigajo ulične luči.
Nekateri ljudje bi radi ohranili otroka v sebi. Jaz bi rada ohranila vesoljko v sebi. Pa ne, da si želim, da bi me bilo še kar naprej vedno strah zunanjega sveta. Ampak kako lepo bi bilo opazovati Zemljo od daleč, vse ljudi kot drobne pikice nekje v daljavi, daleč stran od vseh žalosti in obžalovanj. Nikoli ne bom izvedela. O tem razmišljam ob nedeljah zvečer.
Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija. -
Sprememba cen je za potrošnike ena najbolj spremljanih tem. Previsoka rast cen vpliva na nezadovoljstvo kupcev, saj rast dohodkov skoraj praviloma zaostaja za hitrostjo rasti cen oz. se dohodki uskladijo z zamikom. Prenizka rast cen pa je na drugi strani signal, da gospodarstvu ne gre dobro, ker ne more povišati cen, prav tako pa na davčne prilive in javne finance pozitivneje vpliva nekoliko višja inflacija kot pa prenizka ali pa celo znižanje cen. Posamezniki tudi raje primerjamo absolutne zneske kot pa relativne oziroma nam nominalna rast dohodkov pomeni več kot realna kupna moč, ki meri razliko med dohodki in spremembo cen.
Slovenija je sprejela evro že januarja 2007, prva izmed novih držav članic EU. Praviloma imajo države, ki sprejmejo evro, nižjo inflacijo, zato spremljamo tudi relativna gibanja cen v enotnem valutnem območju, ki ga sestavlja 20 držav članic območja evra. V Sloveniji oktobra nismo imeli ne inflacije ne deflacije, torej se cene niso spremenile: to je velika redkost. Od sprejema evra, ki ga imamo že skoraj 18 let, je bilo le pet mesecev, ko se cene na letni ravni niso spremenile; 33 mesecev so upadale, 82 odstotkov časa pa so naraščale. Pri spremljanju inflacije moramo imeti v mislih, da obstajata dve opredelitvi inflacije in 4 različna obdobja, v katerih spremljamo spremembo cen.
Pogled domačih porabnikov kaže sprememba cen življenjskih potrebščin, pogled spremembe cen v okviru državnih meja pa harmoniziran indeks cen življenjskih potrebščin. Med njima dolgoročno ni velikih razlik, vendar lahko v nekaterih mesecih vendarle nastanejo. Letna inflacija je v obeh primerih znašala 0 odstotkov. Če torej analiziramo našo kupno moč v okviru naše tipične košarice potrošnje, je sprememba cen življenjskih potrebščin primernejša metodologija. Ko pa primerjamo spremembo cen med državami, je harmoniziran indeks cen prava izbira.
Med štirimi različnimi obdobji, v katerih spremljamo spremembo cen, je najpogostejša inflacija na letni ravni, torej sprememba cen v tekočem mesecu glede na isti mesec lani. Druga je mesečna inflacija, ki kaže spremembo cen glede na prejšnji mesec. Ker se nekateri izdelki ali storitve v določenih mesecih bolj dražijo ali cenijo kot v preostalih, se mesečna inflacija pogosto zelo spreminja in spreminja tudi predznak. Tretji pogled je pogled na spremembo cen glede na začetek leta oz. december prejšnjega leta. Praviloma je rast cen ob koncu leta višja kot na začetku. Vseeno pa v prvem polletju cene po navadi naraščajo hitreje kot v drugem, ker jih trgovci in drugi ponudniki storitev pogosteje uskladijo v 1. polovici leta kot v drugi. V četrtem obdobju se inflacija v večmesečnem obdobju aktualnega leta primerja z inflacijo v istih mesecih v prejšnjem letu. To konkretno pomeni, da so bile oktobra letos cene za tipičnega porabnika morda res enake kot oktobra lani, vseeno pa so se v prvih 10 mesecih v povprečju povečale za 2 odstotka glede na deseti mesec v lanskem letu.
Kaj je najbolj prispevalo k odsotnosti oktobrske inflacije na letni ravni? Poenostavljeno bi lahko rekli, da predvsem nižje cene električne energije zaradi spremembe pri obračunavanju omrežnin pri gospodinjstvih in nižje cene naftnih derivatov. Cene blaga so se v letu dni znižale za 1,6 odstotka, cene storitev pa so še vedno hitro naraščale, in sicer za 3,2 odstotka. Ker tipični slovenski kupec za blago nameni dvakrat večji delež porabe kot za storitve, inflacije ni bilo. Naj kot zanimivost že dodam, da cene nepremičnin, ki že vrsto let močno naraščajo, niso vštete v inflacijo v Evropi, so pa na primer v ZDA. Razlog je, da je to investicija, ki ne pomeni tekoče porabe. Poleg tega ima vsak posameznik svojo lastno inflacijo in premožnejši ljudje več svoje tekoče porabe namenijo storitvam, manj pa blagu, dohodkovno šibkejši pa nasprotno. Tako bi celo lahko rekli, da so bile cene oktobra letos za dohodkovno šibkejše osebe nižje kot oktobra lani, za premožnejše pa so cene narasle.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
-
Prepih je nova radijska kolumna na Valu 202. Soustvarjajo jo štirje pronicljivi in kritični opazovalke in opazovalci naše družbe:Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije,Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja,Primož Velikonja, reševalec iz Zdravstvenega doma Kočevje inJasna Podreka, sociologinja s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Na sporedu vsak četrtek ob 14h.
