Afleveringen
-
»To je zgodba o ljubezenskem razhodu, a ko jo beremo, se pred nami odvija divji triler. Vse teče hitro, kot bi po avtocesti vozili vse hitreje in hitreje. Seveda ob tem vsi delajo velike neumnosti …«
Roman Dnevi zavrženosti italijanske pisateljice s psevdonimom Elena Ferrante nima ničesar opraviti z vratolomno filmsko vožnjo po avtocestah, ima pa pisateljica takšno sposobnost, da poleg junakinje v »kuhinjo čustev« silovito potegne tudi bralko, bralca, čeprav dogajanje spremlja z varne razdalje.
Kako globok je vrtinec čustev in kakšne so razsežnosti prostega pada vanj, nam v tokratnem podkastu Območje lagodja pripoveduje Alenka Marinič, filozofinja in zgodovinarka, ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti in sovoditeljica satirične televizijske oddaje Kaj dogaja?.
Elena Ferrante se v romanu osredotoči na Olgo, 38-letno mater dveh najstniških otrok, v trenutku, ko jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Spodnese ji tla. Ne more skrbeti ne za psa, ne za otroka, ne zase. Povsem se izolira v svoje stanovanje in svojo notranjost. Pomembno sporočilo, ki ga je Alenka ujela med branjem, ni le to, da se Olgi naposled uspe dvigniti iz teme, temveč da ni nič narobe, če ne gre vedno vse po načrtih: »Včasih se nam stvari ne izidejo, ampak je tudi tako okej.«
Dnevi zavrženosti so bili objavljeni v italijanščini leta 2002, 13 let zatem pa kot prvo delo Elene Ferrante še v slovenščini. Roman je prevedla Anita Jadrić, izšel je v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi.
-
»To delo sem takoj prepoznala ne le kot izjemno literarno, ampak tudi kot izjemno antropološko študijo. Že ob prvem branju sem pomislila, da bi jo morali prebrati vsi sindikalisti, vsi politiki ter vsi, ki se ukvarjajo z družbenimi vprašanji in bi morali delovati v javno dobro.«
O knjigi, ki jo je takoj potegnila vase, jo intelektualno in tudi emocionalno presunila, nam v tokratnem podkastu pripoveduje profesorica zgodovine dr. Marta Verginella.
Knjiga Works je avtobiografski roman, v katerem nas pisatelj popelje po poti svojega življenja v delavskem okolju v severovzhodni Italiji od sredine sedemdesetih let do začetka novega tisočletja.
»Kar se mi zdi zanimivo v tej knjigi, je dokumentiranje sesutja nekaterih vrednot, ki je značilno za neoliberalizem, vendar se je to sesutje začelo že pred samim vzponom neoliberalizma, vsaj v devetdesetih letih,« v podkastu pravi Marta Verginella. »Tudi če bi knjiga govorila o Sloveniji, analiza ne bi bila drugačna, saj gre za kulturo, ki je del evropskega konteksta.«
Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu, kjer je bila tudi rojena, doktorirala pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam se je zaposlila na oddelku za zgodovino, kjer predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine, kot predavateljica pa gostuje tudi v tujini. Je avtorica številnih znanstvenih monografij in razprav.
Ob izteku lanskega leta je za založbo Studia Humanitatis uredila zbirko esejev zgodovinarja Marka Blocha O zgodovini, spominu in lažnih novicah. Letnico 2024 pa nosi delo o ženskah, nacionalizmu in družbenih omrežjih v Habsburški monarhiji med letoma 1848 in 1918, ki jo je uredila za založbo Purdue University Press.
-
Zijn er afleveringen die ontbreken?
-
»Knjiga je napisana tako, da stvari, ki te nekako težijo v življenju, vidiš kot absurdne in smešne. S svojimi človeškimi problemi se v primerjavi z vsem, kar se dogaja v širnem vesolju in z vsemi možnostmi, ki se lahko zgodijo, takoj počutiš majhnega. To mi je v bistvu dobra popotnica.«
Vsaj enkrat v življenju paše skočiti z glavo v knjigo in se potopiti med platnice Štoparskega vodnika po galaksiji. Ko se enkrat, se gotovo pozneje še večkrat.
Glavni junak trilogije v petih delih Arthur Dent, običajen, lahko bi rekli celo značilen Anglež, se nekega jutra zbudi z mačkom – s tistim, ki sicer ni domača žival, ampak posledica burne noči – in ko na dvorišču opazi bager, izve, da bodo njegovo hišo zaradi gradnje avtoceste porušili. Ko premleva nove okoliščine, izve tudi, da njegov prijatelj Ford Prefect sploh ni Zemljan, temveč je naš planet obiskal kot dopisnik Štoparskega vodnika. Arthurja seznani, da se ne samo njegovi hiši, temveč vsemu planetu približuje uničenje, saj bo na njegovem mestu speljana trasa obvoznice. Razumljivo, tudi vesolje mora imeti razvito prometno infrastrukturo. Arthur ima vsaj to srečo, da se s Fordom še pravočasno rešita na vesoljsko ladjo neobičajnega predsednika galaksije Zaphoda Beeblebroxa. Sledi neobičajno popotovanje po vesolju, polno dogodivščin in zanimivih znanstev, denimo z depresivnim robotom Marvinom, čebljavim računalnikom Eddyjem, matematičarko in astrofizičarko Trillian, s Slartibartfastom, oblikovalcem luksuznih planetov …
V knjigi izvemo tudi, da je odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem 42. Za nameček pa nas ohrabri še s tolažbo vseh tolažb: tudi če se prav nič ne odvija po naših načrtih, zadostuje, da se prepričamo s »Samo brez panike«.
Manca Trampuš iz Kisovca v Zagorju pri Savi je diplomantka akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Kadar se ne ukvarja z industrijskim dizajnom, kar je večino časa, je pevka in kitaristka Koale Voice, zasedbe, ki se je doslej izkazala s štirimi albumi. Vrabček nam je zaupal že kar javno skrivnost, da je peti tik pred izdajo – le še malo se mora otopliti, letni čas pa spremeniti v pomlad.
Odkar je Manca prebrala Štoparski vodnik, jo hote ali povsem po naključju spremlja tudi na njeni ustvarjalni poti.
»V videu za novi singel Tebe imam rajši od drugih recimo potujemo v neki hiši skozi vesolje. Tako da je Štoparski vodnik po galaksiji kar moja konstanta. Zagotovo se tudi v tekstih najde njegov odtis,« je med drugim v podkastu Območje lagodja povedala Manca Trampuš.
-
»Narava je preživela že toliko vsega in tudi nas bo. To je v tej knjigi absolutno prisotno. Vse velike zgodovine, veliki dogodki … Ni jih več, ne dogodkov ne gradnikov teh dogodkov, ničesar ni.«
Saturovi prstani so pri nas pred osmimi leti pri založbi Beletrina izšli v prevodu Štefana Vevarja. Če poenostavimo, bi jih lahko povzeli kot melanholično, meditativno popotovanje po podeželju vzdolž angleške vzhodne obale. Medtem ko Sebald hodi po tej slikoviti pokrajini in odstira zaprašene spomine na čas in ljudi, ki so jo naseljevali, raziskuje tudi razsežnosti svojega notranjega sveta.
Brane Grubar je gledališki in filmski igralec. Bržkone se ga spomnite iz katere od predstav, v katerih je oživljal vloge junakov Dostojevskega, Shakespeara, Cankarja ali pa igral v filmih, kakršna sta Poletje v školjki in Odgrobadogroba, ter v serijah Vrtičkarji ali Sodba v imenu ljudstva. Pred kratkim smo ga videli kot zdravnika v nanizanki Življenja Tomaža Kajzerja.
Je tudi avtor potopisno-dnevniške knjige Kam? Drugam! (Didakta, 2006), kjer med jadranjem po Jadranu spoznava življenje čistilcev čevljev, otoških samotarjev in tamkajšnjih ribičev, obenem pa premišljuje o umetnosti, usodi in še marsičem. »Malo sem potepuška duša, to že moram priznati, in zato me potopisi vlečejo. Z družino se rad potepam, veliko smo potovali; zdaj je prišel čas, da malo manj.«
Tako je Saturnove prstane začel brati kot potopis, ki pa je kmalu prerasel v nekaj občutno večjega.
»Srečal sem se s čustvenim izkustvenim svetom avtorja in ob tem pozabil, da berem potopis. Pozabil sem, da avtor hodi kilometre in kilometre po obali, skozi ribiška naselja, skozi puste pokrajine in puščave ob Severnem morju. In sem se predal. To pa je končni cilj vsakega potepanja in potovanja,« je Grubar med drugim povedal v podkastu Območje lagodja.
-
»Ta knjiga je najboljši opis tistega, kar smo živeli. Od tistih mladostnih sanj in hrepenenja do tega, da se je pri 31 smrtno ponesrečil v Himalaji. Temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati ali odvzeti, to je pravzaprav res na nek način prava mojstrovina.«
Veliko knjigo velikega slovenskega alpinista Nejca Zaplotnika Pot, ki je izšla že v desetih ponatisih, smo v podkastu Območje lagodja prelistali z njegovim prijateljem, alpinistom in športnim pedagogom Vikijem Grošljem.
Viki Grošelj je bil eden prvih, ki je knjigo leta 1981, ko je izšla, prebral. Na dušek. Spominja se, kako je po operaciji hrbtenice, ki je bila posledica poškodbe med njuno skupno odpravo, ležal v bolnišnici, ko se je prismejal Nejc in mu podaril knjigo.
»Napisal mi je strašno ganljivo posvetilo, ki ga še danes znam nekako na pamet: 'Čeprav sva prišla z različnih strani neba in gledala vsak svoja obzorja, sva vendarle dobršen del poti prehodila skupaj in iz iste malhe zobala drobtine.'«
Knjiga ni kamniti spomenik, ki se zaraste z okolico, postane povsem samouven in nazadnje neviden, ampak deluje kot nenehno živa stvar, h kateri se redno vračaš, ker v njej vedno kaj novega odkriješ. Viki jo bere že več kot 40 let. In poudarja, da je ena njenih največjih vrednosti tudi Nejčeva iskrenost.
»On je natančno tako, kot piše v knjigi, tudi živel. Nobenega drugega človeka, ki bi mu bilo tako malo mar za materialne stvari, nisem poznal. Nejc bi vse dal drugim, tistim, ki to potrebujejo. Vse, kar je imel, je dal prvemu nepalskemu nosaču, ki ga je srečal, ali pa začel nositi kar namesto njega.«
-
»Knjiga govori o Nezemljanih, ki pridejo na Zemljo, da bi naredili red. Kot bralec sem si mislil: Ja, končno!« Tako je pisatelj Jaka Tomc utemeljil svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja.
Naš planet je okupiran. Konec 20. stoletja ga zavzamejo skrivnostni overlordi, nadzorniki, ki v svoje roke prevzamejo vajeti svetovne politike in tehnologijo. Nihče jih zares ne vidi, je pa možno videti posledice njihove prisotnosti, ki so osupljive.
Vojn ni več, revščine in bolezni tudi ne, zdi se, kot da sta se v družbo naposled le zasadila mir in blaginja, z njima pa utopija. Toda kako utopična je dejansko lahko utopija, kakršno kaže znanstvenofantastični roman pisatelja Arthurja C. Clarka Konec otroštva? In ali mora človeštvo za takšen napredek plačati tudi kakšno ceno?
»Namen njihovega prihoda je bil očitno človeštvo združiti z neko kozmično zavestjo, univerzalno inteligenco,« v podkastu pripoveduje pisatelj, pesnik in do nedavnega založnik Jaka Tomc, ki tudi pri pisanju poseže v polje znanstvene fantastike, denimo s tehnotrilerjem Androidi čutijo v barvah.
Ideja takšne kozmične entitete mu je blizu, ker po svoje prepreda že naš čas. Res je, da se individualnost izgubi, vendar, kot utemeljuje sogovornik, se izgublja že v naši sedanjosti, še posebej z razvojem umetne inteligence. Vprašanje je, ali in kako lahko človeštvo to obrne v svojo korist. »Se pravi, ne takšne inteligence uporabiti kot orožje in v vojnah drug proti drugemu, temveč kot pomagalo, da ljudje pridemo na višjo raven.«
-
»To je ljubezenska zgodba o zametkih partizanskega oziroma odporniškega gibanja v Ljubljani z malo mitologije, mogoče fantastičnimi elementi, ki tako … kar malo začarajo.«
Tako je novinar in glasbenik Uroš Škerl Kramberger utemeljil svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrinenem podkastu Območje lagodja.
Knjiga bralce popelje v čas med drugo svetovno vojno, ko je bila Ljubljana med italijansko okupacijo obdana z žico. Osredotoči se predvsem na Šiško. V ospredje postavi zgodbo rahlo uporniškega šestnajstletnega Ivana Kneza, ki mora med odraščanjem manevrirati med raznolikimi ovirami, in sicer tako v dobesednem kot prenesenem pomenu, ter se postavljati po robu ali pa se vsaj spretno izogibati italijanskim vojakom, ki ne poznajo milosti niti do otrok in mladine. Knez se mora tako izogibati grožnji koncentracijskega taborišča, medtem ko krepi sodelovanje s slovenskimi obveščevalci, pa se počasi kali v oefovca, hkrati pa se sooča še z izzivi odraščanja.
-
Richard Osman: Četrtkov klub za umore (Mladinska knjiga 2020, prevod Jerca Kos)
»Ko sem izbrala knjigo, sem pričakovala klasično kriminalko, kar v nekem smislu tudi je, vendar pa se osredotoča na pomembno sporočilo o procesu staranja in spreminjanja človekovega življenja. Knjiga poudarja, da staranje ne pomeni nujno izgube umskih sposobnosti, in osvetli različne vidike tega življenjskega obdobja.«
Tako je profesorica, klimatologinja, soprejemnica Nobelove nagrade Lučka Kajfež Bogataj utemeljila svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja.
Četrtkov klub za umore obravnava temo staranja in življenja v domu za ostarele ter se osredotoča na skupino prebivalcev doma, ki se odloči reševati nerešene primere umorov. To pa počne tako zavzeto, da nazadnje tudi lokalna policija spozna, da ne bi primerov tako hitro nikoli rešila brez njihove pomoči.
Kar se zdi na prvi pogled simpatično branje, nosi v sebi potencial za globlji razmislek.
-
»Roman se ukvarja z liki iz preteklosti, ampak vprašanja, ki jih odpira, sovečna. Nekateri tako še vedno mislijo, da so več vredni od drugih, in ne vem, ali bo kdaj drugače.«
Tako je lutkar, igralec in glasbenik Joseph Nzobandora – Jose poudaril,zakaj je knjiga Problem Spinoze (2012), ki jo podrobnejepredstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, meddrugim relevantna zdaj in zakaj utegne biti tako še dolgo.
-
»Absolutno gre za po mojem prav packasto ugodje ob branju nelagodnih vsebin.«
Tako je Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, avtor scenarijev za televizijske filme in oddaje, radijske in gledališke igre ter animirane filme, povzel izbor knjige Piknik na robu ceste (Arkadij in Boris Strugacki), ki jo podrobneje predstavlja v AirBeletrinenem podkastu Območje lagodja.
-
»Knjiga je izjemno dobro napisana, hkrati pa ima sposobnost bralca v trenutku prikleniti nase in ga ne izpustiti iz rok, doker ne konča z njo.«
Tako je Jela Krečič, filozofinja, predavateljica in pisateljica, v uvodu AirBeletrininega podkasta Območje lagodja povzela, kaj jo je pritegnilo na knjigi The Likeness, kriminalnem romanu ameriško-irske pisateljice in gledališke igralke Tane French.
-
Migracije so del našega vsakdana in tako jih moramo tudi doživljati
Ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić nas v podkastu potegne v zajčjo luknjo in nas kot Alica po čudežni deželi vodi po knjigi The Arrival, ki ji je zasukalo ustvarjalno življenje.
»Ko sem listala po knjigi, sem prvič prišla na idejo, da bi lahko sama naredila nekaj podobnega – knjigo, vizualno zgodbo o neki resni temi. Do takratsam mislila, da se take stvari delajo samo v obliki stripa ali pa teksta. Knjiga mi je odprla novo vesolje in zato sem jo tudi takoj kupila,« prvo srečanje z risoromanom The Arrival (Prihod) avstralskega pisatelja in filmskega ustvarjalca Shauna Tana opiše Samira Kentrić, slovenska vizualna umetnica in ilustratorka, ki je tudi sama avtorica takšnih del.
Med njimi so denimo Balkanalije, Volna, Pisma Adni in Adna, ustvarila pa je tudi naslovne ilustracije za knjigi Dijane Matković Zakaj ne pišem in Vojni dnevnik Boštjana Videmška.
Na enega od teh deževnih dni smo se dobile na toplem. Ob čaju in s knjigo. Pogovarjale smo se o očitni posebnosti risoromana, saj je izpisan povsem brez besed, in o migracijah, ki so njegova rdeča nit. Meni, da so migracije del našega vsakdana in tako jih moramo tudi doživljati.
»Vsak migrant ima svojo zgodbo, zato so koristne knjige, ki njihove zgodbe individualizirajo in nam omogočijo empatijo. Tan je knjigo risal štiri leta in ni naključje, da je izbral to temo, saj se je moral tudi sam, kljub temu da je rojen v Avstraliji, neprestano soočati z vprašanji, od kod je. Ima namreč bolj aziatske obrazne poteze, saj je njegov oče Kitajec. Ljudje pa niso bili zadovoljni z njegovim odgovorom, da je kar 'od tukaj',« v podkastu pripoveduje Samira Kentrić.
-
Teoretik zarote je lahko vsak. Kdo ni v življenju niti enkrat podvomil o »pravem« morilcu ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja ali pa se spraševal o vpletenosti ameriške vlade v teoristični napad na dvojčka in Pentagon?
Mi trije smo Maja in Klara ter filozof Tomaž Grušovnik in v podkastu skupaj ugriznemo v vprašanja, ki jih odpirajo teorije zarote, ter jim poskušamo poiskati odgovore. Pri tem ugotavljamo, da informativne brošure ali vneta pojasnila znanstvenikov kljub obilici argumentov bistveno ne zaležejo in le stežka prepričajo prepričane.
Kaj pa jih prepriča? Kaj lahko omaje njihovo vero? Nekaj upov sva položili v Tomaža, saj je avtor knjižice Midva ne bova rešila sveta: eseji o teorijah zarot, a kot je pripomnil, hitrih receptov ni. Najboljši ključ do uspeha je vzgoja spoznavnega značaja od malih nog.
-
S pisateljico in ekonomistko listamo po njenem biografskem romanu Eden izmed nas.Zdaj, ko smo še precej prizemljeni, in to dobesedno, morda toliko bolj pogledujemo v nebo in razmišljamo, od kam do kam se v resnici razteza tista izginjajoča bela črta na njem. Ali pa, kam vse bi se pustili peljati tistemu letalu, ki jo ustvarja.
Pred stotimi leti neba še ni prepredala mreža kondenzacijskih sledi, so se pa letala že dvigovala vse višje in višje. Enega je upravljal tudi slovenski vojaški pilot Alojzij Knap iz Cerknice. In lahko rečemo, da je bil pri tem prav vešč. Bil je neizpodbitno izjemen letalec svoje generacije, če ne celo – tako se je govorilo – najboljši.
Kot otrok sicer ni samo sanjavo gledal v nebo in opazoval ptic v letu ter izdeloval papirnatih letal, udeležil se je tudi enega od letalskih mitingov in se rokoval s slovenskim pionirjem letalstva Rusjanom, potem pa vse bolj gnetel starše, da bi se lahko izšolal za pilota. Imel je srečo, ni ju bilo treba dolgo prepričevati.
Biografski roman Eden izmed nas, ki ga je napisala njegova pranečakinja Snežana Brumec, se osredotoči na zadnje leto Knapovega življenja, ko v zraku doseže vse, kar se doseči da. A tla postajajo zanj vse bolj trda, zemeljske želje pa neuresničene.
-
S pisateljico, filozofinjo in komparativistko listamo po njenem romanu Mojstrovina.Ana Schnabl je komaj dobro začela spoznavati svet okrog sebe, midve sva bili pogumno v nizkem startu in skoraj že pripravljeni na osnovno šolo, medtem ko sta se profesor in pisatelj Adam ter Ana, njegova urednica na založbi, prebijala čez razmeroma tegobne prepreke, a tudi izjemno vznesene trenutke.
Ana in Adam sta, sicer povsem fiktivna, a osrednja lika Mojstrovine, ki je aprila izšel pri založbi Beletrina in je romaneskni prvenec pisateljice, filozofinje in komparativistke Ana Schnabl.
Z njim je najprej sebe, zdaj pa že bralce zavrtela v čase, ko je Jugoslavija še tiktakala, a je tudi že počasi pojenjavala. Razkroj zdaj že dolgo bivše države odmeva tudi v razmerju med Adamom in Ano. On ni samo pisatelj in profesor, skrivoma je tudi novorevijaš; oni ni le urednica, ampak tudi sodeluje z oblastmi - tako da ovaja. Oba imata družino. A oba se tudi zaljubita. Vmes pa se nad njunim in našim skupnim svetom najprej skoraj neopazno, potem pa vse bolj očitno razpenja psihološka drama.
-
Ženska s srebrnim očesom je neznanka, ki ne da miru junaku Emilu ter zapleta in odpleta rdečo nit romana, obenem pa jo še dodatno zavija vprašanje, kdo pravzaprav je on sam.
Nekega prijetnega poletnega dne se je Emil usedel na novo kolo in se odpeljal. Sam. Da bi bil sam. Zapustil je mesto, drvel čez podeželje, mimo lično urejenih vrtov, skozi gozdove, pri tem opazoval ljudi, ki jih je prehitel, ali pa so oni njega, se počasi dvigoval navkreber in prispel na vrh prelaza in se ustavil v tamkajšnjem gostišču. Ustavil pa se je za dlje časa, kot je pričakoval.
Tam se mu je najprej razprl povsem nov svet, med izletom, ko ga je nepričakovano zajela huda nevihta, pa še nenavaden – prikazala se mu je ženska s srebrnim očesom, ki mu po tem ne da miru.
Kdo je ženska in kdo je on sam so vprašanja, ki zapletajo in odpletajo rdečo nit zgodbe. Na njih odgovarja roman Ženska s srebrnim očesom (založba Beletrina, 2022), v imenu romana pa v podkastu njegova avtorica Katarina Marinčič.
-
Na kakšen način so male in velike krize ključni sprožilec, ki zanetijo ustvarjalno iskro?
»Neskočno lažje je pisati, ko ni vse v redu,« zapiše gledališka režiserka, kolumnistka in pisateljica Ivana Djilas v svoji zbirki esejev A si lahko vsaj enkrat tiho (založba Goga, 2022).
Toda tudi takrat, ko ni vse v redu, še ne pomeni, da je pisati kakor koli lahko in da se besede kar same stresajo iz rokava in potem samodejno sestavljajo v povedi, iz povedi v eseje, iz esejev v zbirko.
Ne, nedvomno je težko, ker tudi mora biti. A naposled se sestavi.
Kako jo to, da »ni vse v redu«, poganja pri pisanju? Kako so male in velike, osebne in družbene krize ključni sprožilec, ki zaneti ustvarjalno iskro? Prisluhnite v podkastu z Ivano Djilas in, seveda, preberite v knjigi.
-
Kako je biti dedova vnukinja, kako je biti njegova in kako je biti tudi samosvoja?
Za vtis vzdušja in povezanosti osrednji oseb se na kratko spustimo v kratke zgodbe Trznil je, odprla je oko (izšla pri založbi Mladinska knjiga), najnovejše zbirke pisateljice Vesne Lemaić: »Nagnil se je in jo zakril. Še se je spomnil, kako sta jo sin in snaha prinesla iz porodnišnice domov. In mu je postalo jasno, da bo punčka nekaj posebnega v njegovem življenju, kot na primer drevo, ki ga je posadil pod oknom in je z leti zraslo, zastrlo pogled na preblizu sezidan blok in mu spremenilo razgled z vejami in ptičjim petjem. Nekaj takega. Ampak vseeno drugače.«
Odlomek bralca hitro potegne v srčiko sedmih zgodb, stkanih v knjigi tako, da že tvorijo roman, in zastavljenih tako, da v njih sledimo razvoju odnosa med dedom in vnukinjo.
Ded in vnukinja nista povsem izmišljeni osebi in tudi nista povsem resnični osebi. Nenazadnje avtorica v uvodnem stavku navede, da so osebe in dogodki izmišljeni, razen tistih, ki niso.
-
Bralci v knjigi sledimo vlogam igralke, za katere je prejela številne nagrade, pa tudi njenemu delu s študenti.
»Ko je Petra rekla, da bi o meni napisala knjigo, se je meni to najprej zdelo hecno, no, potem pa sem rekla: ‘Ja, no, pa dejva!’ Potem pa je bilo tako, da sva se malo dobivale v moji garderobi, malo v njeni, snemala je vse, kar sem govorila, potem pa je morala malo spucati ta moj govor, ker preveč tujih besed uporabljam, preveč nekih vzklikov. Treba je bilo malo ‘smanjit doživljaj’, kakor se temu reče,« je nastajanje svojega biografskega romana Joži opisala igralka in dolgoletna profesorica na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Jožica Avbelj.
-
Ko se razširi novica o golem truplu mlade ženske s prerezanim vratom in prekrito z masko v obliki volčje glave, se življenja junakov romana Beli volk postavijo na glavo.
Z malo domišljije se da na vratu čutiti volčjo sapo. Toplo, vlažno in z vonjem po zemlji. Je grozeča in preteča, a hkrati tudi domača in prijetna.
K sreči imamo v rokah roman in nismo kje v divijini, kjer bi si iz oči v oči zrli v zverjo. Nevarnost je tam zunaj in, kot se pokaže v psihološkem kriminalnem romanu Beli volk (izšel spomladi pri Beletrini), smo si nevarni predvsem ljudje, nekako tako kot v reklu človek je človeku volk.
Kakšni volkovi smo si si ljudje, kaj si povzročamo in kakšna notranja vnema ter zunanje okoliščine nas pri tem vodijo, se razkrije na 380 straneh zadnjega romana doktorice primerjalne književnosti in pisateljice Irene Svetek.
O tem, kako delujejo obče človeški strahovi in strasti bralcem v drugem delu trilogije med drugim razkrivajo Mokoš, Perun in Veles, osebe, ki niso le po imenu, ampak tudi po značaju in ravnanju vpete v staroslovansko mitologijo. Vendar pa ne živijo v oddaljeni preteklosti, ampak so osebe našega časa in našega prostora, bolj specifično Bele krajine, Kočevskega roga in Ljubljane.
Njihova življenja se obrnejo na glavo, ko se razširi novica o golem truplu mlade ženske s prerezanim vratom in prekrito z masko v obliki volčje glave.
- Laat meer zien
