Afleveringen
-
Doma je bil iz Ormoža. Končal je politično šolo v Parizu. Čeprav je Ruda Jurčec sanjal o diplomaciji, se je uveljavil kot novinar, urednik, pisatelj in esejist. Med obema vojnama je delal pri Slovencu in ga med vojno tudi urejal. Bil je bil predsednik Slovenskega novinarskega društva. Leta 1935 je izdal poglobljeno študijo o Janezu Evangelistu Kreku. Bil je dopisnik angleškega Reuterja, francoske časopisne agencije Havas in beograjske Avale. Ruda Jurčec je ob koncu vojne odšel na Koroško, od tam v Rim in konec leta 1947 v Argentino. Imel je pomembno vlogo pri začetkih Svobodne Slovenije s koledarjem, Slovenske kulturne akcije, kot sourednik in pisec je sodeloval pri skoraj vseh slovenskih revijah v Argentini. Umetniški vrh je dosegel v romanu Ljubljanski triptih. Napisal je tudi obsežne spomine Skozi luči in sence v treh delih.
-
Skladatelj, pesnik, pisatelj in glasbeni pedagog Janez Bitenc se je uveljavil kot avtor otroških pesmi in glasbenih pravljic za najmlajše ter pionir predšolske glasbene vzgoje. S petjem in osnovami klavirja se je srečal v domači družini. Leta 1952 je končal Akademijo za glasbo, že pred tem pa je kot študent delal na Radiu Ljubljana. Pozneje je prevzel uredništvo otroških in mladinskih radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj Glasbene šole Franca Šturma, kjer je vodil tudi glasbeni vrtec. Napisal in uglasbil več kot 500 pesmi in pravljic za najmlajše; izdal je 15 pesmaric in več knjižnih glasbenih pravljic. Med najbolj znanimi skladbami so: Kuža Pazi, Zajček Dolgoušček, Metuljček Cekinček, Hi konjiček ... Pred smrtjo je napisal tudi spomine na otroška leta z naslovom Nona.
-
Zijn er afleveringen die ontbreken?
-
Skladatelj, učitelj glasbe, dirigent, zborovodja in organist Ivan Šček je bil doma iz Vipave. Prevzel naj bi očetovo kovaško delavnico, a zaradi slabega zdravja se je posvetil glasbi, kar so bile njegove otroške sanje. Po študiju na akademiji za glasbo je učil na glasbeni šoli in gimnaziji v Kopru. Obenem je bil organist in zborovodja v koprski stolnici. Napisal je 150 zborovskih skladb od tega eno tretjino za cerkvene zbore. Bil je prvi, ki je uglasbil v duhu koncila prenovljen mašni obred v slovenščini. Cerkvene pesmi ter 7 maš za zbor in orgle je podpisal s psevdonimom Štefan Kovač, saj zaradi učiteljskega poklica sicer ne bi smele v javnost. Med inštrumentalnimi deli izstopa Koncert za violino in orkester; napisal je tudi pravljični balet Boter Petelin. Njegovo ustvarjalno pot je prekinil srčni infarkt za posledicami katerega je umrl, star komaj 47 let.
-
Duhovnik, katehet in prvi urednik Mavrice Jože Bertoncelj je bil doma iz Kovorja. Gimnazijo je začel v Kranju in končal v Celovcu. Po maturi 1943 so ga Nemci s sošolci mobilizirali in poslali v Normandijo. Po dveh letnikih elektrotehnike je odšel v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1951. Zatem je bil kaplan v Kranju, Črnomlju in v Trnovem. V tem času je občutil trdo roko komunizma z grožnjami, zasliševanji; nastavili so mu celo bombo, a ni eksplodirala. Leta 1961 je prevzel vodenje nove župnije Ljubljana - Koseze in ostal župnik do upokojitve leta 1997. V tem času je zgradil cerkev in župnišče. Na stara leta je pomagal pri ustanovitvi župnije Podutik. Želel je študirati katehetiko na Dunaju, a mu oblasti niso dale potnega lista. Pri Družini je urejal prilogo Malim, leta 1972 je postal urednik Mavrice in bdel nad njo osemnajst let.
-
Med Graditelji slovenskega doma so tudi možje in žene, ki so poleg vidnih sledov v naši zgodovini zapustili bogato duhovno dediščino, ki poleg zemeljske domovine, krasi tudi Neminljivo Slovenijo, kot bi dejal Ciril Žebot. O njej govori tudi Alojz Rebula v zbirki esejev Smer, nova zemlja. Gre za domovino, ki jo bomo okušali v večnosti in pisatelj verjame, da bo imela tudi slovenski pridih. V duhu svetega leta lahko rečemo, da so pred nami prehodili pot upanja in pri tem obogatili našo duhovno dediščino. Gre za posameznike v naše narodu, ki so nam lahko v oporo in zgled; obenem so naši priprošnjiki. Zakaj želimo opozoriti nanje? Ker so se trudili za svetost. To preprosto pomeni, da so v življenju skušali storiti to, kar je Bog od njih pričakoval.
-
Koroški rojak Janez Hornböck je bil doma v Šentjanžu v Rožu. Po posvečenju in doktoratu iz teologije je bil župnijski upravitelj v Podgorjah. Nacisti so ga med vojno pregnali v nemški del Koroške; po njej se je vrnil na omenjeno župnijo in jo vodil do smrti. Poskrbel je za obnovo med vojno delno porušene Mohorjeve hiše, v kateri so dobile svoje mesto tiskarna, založba, knjigarna ter slovenski dušnopastirski urad. Vrsto let je let urejal koroški katoliški tednik Nedeljo. Skrbel je za izgradnjo slovenskih dijaških ter študentskih domov v Celovcu in na Dunaju med katerimi sta Modestov dom in Korotan.
-
Pravni strokovnjak, diplomat in politik Ivan Žolger je znam predvsem po tem, da je imel najvišji položaj med Slovenci, ko gre za oblastne strukture Avstro-Ogrske. Doma je bil z Devine pri Slovenski Bistrici. Po študiju prava v Gradcu in Parizu se je hitro vzpenjal v javni upravi monarhije. Od sredine leta 1917 do maja 1918 je bil minister v dunajski vladi. Pripravil je ustavne temelje za državo SHS in bil vodja slovenskega dela Jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci. Bil je v profesorskem zboru ljubljanske in dunajske univerze. Kot strokovnjak za mednarodno pravo se je uveljavil v širšem evropskem prostoru.
-
Ivan Baša
(1875 - 1931)
V oddaji graditelji vam predstavljamo duhovnega pisatelja, narodnega buditelja in duhovnika Ivan Baša. Odraščal je v Beltincih. Od leta 1908 do smrti je bil župnik v Bogojíni. Tja je povabil arhitekta Plečnika, ki je naredil načrt za novo župnijsko cerkev. Zgradili so jo med letoma 1925 in 1927. Sodeloval je pri verskem tisku, tudi kot urednik. Pripadal je krogu prekmurskih duhovnikov, ki so prek verskega tiska in tudi s političnim delovanjem vodili Prekmurce k združitvi z matičnim narodom. Škof Jožef Smej je njegov lik upodobil v knjigi Psalmi vaškega župnika.
-
Pesnik, dramatik, urednik in duhovnik Branko Rozman je bil doma iz Bohinjske Bistrice, odraščal pa je v Šiški. Gimnazijo je začel v škofovih zavodih, v bogoslovje v begunskem semenišču in 1952 postal duhovnik v Argentini, kjer je pozneje doktoriral in predaval pastoralno teologijo. Po letu 1965 je bil četrt stoletja zdomski duhovnik v Münchnu ter urednik revije Naša luč. Leta 1991 se je vrnil v Slovenijo. Izdal je pesniški zbirki Na steni spi čas in Čas je zreli plod jeseni. Njegove drame so zbrane v knjigi Obsodili so Kristusa. Med njegovimi deli je tudi knjižica V Rogu ležimo pobiti. Ves čas je objavljal tudi kritične zapise in pomagal pri odkrivanju resnice o naši polpretekli zgodovini v Naši luči, Družini in drugod.
-
Alojzij Mihelčič (1880-1975)
Skladatelj, zborovodja, organist in politik Alojzij Mihelčič je bil doma v Harijah v Brkinih. Kot organist je služboval v Štangi, Metliki in Celju. Že v Avstro-Ogrski je bil metliški župan in deželni poslanec, leta 1919 je postal župan Celja, dvajset let zatem pa poslanec in podpredsednik jugoslovanske narodne skupščine. Od mladih let je komponiral. Napisal je kar 430 skladb, med katerimi je največ cerkvenih, med posvetnimi pa so nekatere ponarodele (najbolj priljubljena je: Polje, kdo bo tebe ljubil). Manj znano je, da je bil Mihelčič vnet zagovornik Majniške deklaracije, med drugo svetovno vojno pa v vrhu SLS.
-
Zborovodja, novinar, kulturni delavec in urednik Dušan Jakomin je bil najprej duhovnik, ki je želel biti blizu ljudem. Njegovi so ga poimenovali za novodobnega Čedermaci, ki je bil na svojem območju tudi osrednja osebnost kulturnega, narodnega in družbenega delovanja. Kot mnogi Primorci njegovega časa je izkusil je težo vseh treh totalitarizmov, fašizma, nacizma in komunizma, a kljub temu ohranil vedrino in radost v srcu za vse, ki jih je srečeval. Duhovno se je krepil tudi ob svetniškem kandidatu Ukmarju.
-
Slovenci smo dobili prvi obširnejši življenjepis sv. Frančiška Asiškega leta 1926. Napisala ga je Marija Kmet, najbolj ustvarjalna slovenska pisateljica med obema vojnama. Ob petdeseti obletnici njene smrti smo obudili spomin nanjo in njeno delo. Pisati je začela v času slovenske moderne in pogosto izbirala družbenokritične in socialne teme. Srečanje s Frančiškom je pustilo sledi tudi v njenem pisanju, zato so jo pozneje ocenjevali zelo različno, po drugi svetovni vojni pa povsem raztrgali. To je bil glavni razlog, da je odločila pero. V zadnjih desetletjih jo na novo odkrivamo.
-
Bogoslovec in pričevalec za vero Emil Kete, doma iz župnije Planina nad Ajdovščino je nekakšen primorski Lojze Grozde. Oba mlada fanta sta bila dejavna v Katoliški akciji, globoko verna; z molitvijo in evharistijo sta se trudila za duhovno rast. To dokazujeta Grozdetova poezija in Ketejev duhovni dnevnik. Podobne so bile tudi okoliščine njune smrti. Emil Kete je po osnovni šoli končal pripravnico in gimnazijo v Gorici. Jeseni 1944 se je vstopil v goriško bogoslovje. Novembra tega leta je šel obiskat na smrt bolnega očeta. Ko se je 11. novembra vračal v Gorico, so ga zajeli partizani in nekaj dni zatem ubili v dolinici Ovčji plac pod Šempasom.
-
P. Žužek je bil strokovnjak za pravo vzhodnih Cerkva, poliglot, skavtski voditelj in jezuit, Izšel je iz ljubljanske družine, ki je dala dva duhovnika in štiri redovnice. Med vojno se je trikrat rešil gotove smrti, zato je življenje posvetil Bogu. Njegovo najpomembnejše delo je priprava novega zakonika Vzhodnih Cerkva, ki mu jo je zaupal papež. Veliko časa je posvetil mladim in bil nepogrešljiv voditelj italijanskih skavtov. Umrl je na poti k njim v gorskem kraju Soriano v Apeninih; našli so ga na svečnico 2004.
-
Sestri Pavla in Darinka Bajec sta otroštvo preživljali Skriljah v Vipavski dolini. Med vojno sta se pridružili mariborskim šolskim sestram. Po njej sta doživeli pritiske nove oblasti, kar jima je po Božji previdnosti odprlo pot do študija in umetniškega ustvarjanja. S. Pavla je postala slikarka, restavratorka in učiteljica glasbe, s. Darinka pa keramičarka in kiparka. V dobrih petih desetletjih sta likovno opremili vrsto cerkva in kapel, samostane, pokopališča in zasebne hiše doma, v zamejstvu in v tujini. Svoje moči sta združili pri okrasitvi pročelja bazilike in samostanskega atrija s Frančiškovo kapelo na Brezjah po načrtih Vurnika.
-
Ustanovitelj revije Ognjišče, istoimenske založbe in Radia Ognjišče Franc Bole je otroštvo preživljal v Korítnicah pri Knežaku. Po študiju teologije in posvečenju je postal župnijski upravitelj v Postojni. Tam je v predanosti delu z mladimi začel izdajati Farno ognjišče, ki je z imenom Ognjišče v nekaj letih postalo najbolj razširjen mesečnik v Sloveniji. Reviji so se pridružile knjižne izdaje, kasete, zgoščenke... in nastala je Založba Ognjišče. Franc Bole je uresničeval tudi vrsto dobrodelnih pobud od zbiranja darov za misijone do predala dobrote za uboge pri nas ter začel z romanji bolnikov in invalidov na Brezje. Leta 1990 je postal prvi direktor Slovenske Karitas, štiri leta zatem je uresničil svojo zamisel o katoliškem radiu, ki ga danes poznate kot Radio Ognjišče.
-
Med graditelje zagotovo lahko uvrstimo pesnika, teologa, filozofa, pisatelja, misijonarja in duhovnika jezuita p. Vladimirja Kosa. Odraščal je v družini očeta katoličana in matere Judinje. Prek begunskih taborišč, Rima in Irske je maja 1956 prišel na Japonsko in tam ostal do smrti. Bil je profesor na katoliški univerzi in dobrotnik sirot tokijskega predmestja. Po duši in srcu je bil pesnik. Izdal je nad 30 pesniških zbirk, ki so izhajale na raznih koncih sveta od Argentine do Japonske, po osamosvojitvi pa tudi v njegovi domovini Sloveniji.
-
Tokrat smo osvetlili lik Rudolfa Maistra, slovenskega pesnika, slikarja, bibliofila, generala in borca za severno mejo. Letos je njegovo leto, saj je 29. marca minilo 150 let od njegovega rojstva, v prihodnjem mesecu, 26. julija pa bo minilo 90 let od njegove smrti. K temu pa pridajamo še en jubilej. 5. junija je minilo 30 let, od kar se je Radio Ognjišče prvič oglasil iz koprskega studia. Tam so nastajale tudi prve oddaje Graditelji slovenskega doma in tokrat smo ponovili oddajo iz leta 2004, ki jo je pripravila Darja Ambrožič, z njo je bral Marjan Bajc.
-
Oddajo smo tokrat posvetili slavistki, etnomuzikologinji in folkloristki Zmagi Kumer, doma iz Ribnice. Kot znanstvena svetnica je bila zaposlena na Glasbeno-narodopisnem inštitutu v Ljubljani, na Filozofski fakulteti pa je predavala glasbeno narodopisje. Raziskovala je slovensko ljudsko glasbo in ljudske pesmi, njihove zvrsti, vlogo, zgradbo in slog. Napisala je nad 40 samostojnih knjig, pri drugih sodelovala kot soavtorica in napisala več sto razprav, študij in člankov. Sodelovala tudi pri katoliškem tisku od Družine in Ognjišča do mednarodne katoliške revije Communio. Desetletja je opravljala razne službe pri Mohorjevi družbi; sodelovala je tudi z Radiem Ognjišče.
-
Tokrat vam predstavljamo pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija, rojenega v Slovenskih Konjicah, po srcu pa Ljubljančana, ki je bil tesno povezan z Barjem. Zanimala ga je medicina, a je pozneje izbral študij slavistike in zatem desetletja urednikoval pri Mladinski knjigi. Blizu nam je predvsem kot pesnik s svojimi zbirkami S poti, Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad,, Bolečina nedoživetega... Bil je tudi prevajalec poezije, zlasti iz slovanskih jezikov, najbolj odmeven pa je njegov prevod Malega princa avtorja Antoina de Saint-Exuperya.
- Laat meer zien
