Afleveringen
-
Veliko starejših se kar malo boji računalnika, ampak na Facebooku se pa radi družijo. Tam se zbira staro in mlado. Veliko je tudi vdovcev. Bog ve, če njihove žene vedo, da so že umrle. Tudi babica rada pobrska po Facebooku in pove dedku: Poglej, snaha je objavila, da bo čez konec tedna počivala, ker bo vnuke peljala k babici in dedku. Hitro objavi, da imaš gripo. To nedeljo zvečer ne boste potrebovali Facebooka niti računalnika, dovolj bo radio. Od desetih do polnoči bi vas za družbo rada Mojca Blažej Cirej
-
No, pa smo tam! V kotlu. Za dva tedna, kot kaže, pravi Brane Gregorčič. To pomeni, da bodo pločniki in odprte površine v glavnem prazne, zadrževali se bomo po parkih in v naravi. V Ljubljani je najhladnejši kotiček te dni Mostec. Mogoče se pa vidimo tam. Vsekakor pa se v nedeljo zvečer slišimo, pravi voditeljica Mojca.
-
Zijn er afleveringen die ontbreken?
-
Maj je mesec ljubezni. To predvsem vedo ptički – čisto neumni so in brezglavo letajo – in študenti, ki uživajo na majskih igrah. Polni so jih študentsko naselje, Tivoli in Rožnik. Starejši se še spomnimo dneva mladosti, ko smo tudi mi z veseljem rogovilili. Zadnje dni se je precej shladilo. Gospa Zima nam je s snegom in neurjem prišla dat poslovilni poljub. Potem pa bo dvignila svojo krinolino in odvršala v svoj skrivni brlog. Ampak dež in mraz nam ne bosta vzela veselja do življenja. Drug teden se bo topel maj vrnil. Predvsem pa je tu spet tretja nedelja v mesecu in Mojca Blažej Cirej vas vabi v svojo družbo.
-
Muhasti april je končno zalil brsteče zelenje. Otroci so obuli gumijaste škornje in z indijanskimi kriki napadli luže. Mlad kuža se navdušeno povalja po nepobranem kakcu na travi. Pomlad je kljub meglicam, ki se nam vlečejo po mislih, lepa: polna je pisanih barv in dišeča. Seveda kakor za koga. Za kužka ali lastnika. Približujejo se prvomajske počitnice, šolarji so že v primežu spraševanj in kontrolk, nekateri pa tuhtajo, kam bi jo ucvrli. Veliko pa nas bo še naprej zapečkarjev. Na toplem doma, z nogami na suhem. V nedeljo zvečer si prižgite radio in se pridružite strašni spraševalki Mojci Blažej Cirej.
-
Juhej, pomlad je tu. Sonca dovolj za vse. Za pse, mačke na balkonih, sprehajalce na Rožniku in otroke na vrtčevskem igrišču, ki kopljejo po peskovniku in poganjajo gugalnico. Sonce vpliva tudi na človeško razpoloženje, psiho. Več se smejemo, družimo, več čebljamo med sabo. Kako že rečejo sociologi: človek je družabno bitje, pa če si to prizna ali ne. Kako se pa vi počutite? Se znajdete v družbi? Jo sploh imate? V vsakem primeru ste v nedeljo zvečer dobrodošel gost pri Mojci Blažej Cirej. Le pokličite ali vsaj poslušajte. Vesela vas bo.
-
Angleški kralj Richard III. je slovel po svoji okrutnosti in krvoločnosti. Znebil se je vseh svojih nasprotnikov, celo svoja dva nečaka je vrgel v ječo, da ne bi ogrozila njegovega prestola. Shakespeare ga opiše kot pošastnega tirana grbavega in nelepega videza. Ko je na bojnem polju videl, da se bliža konec – njegovi dinastiji in njemu samemu – naj bi, da bi se rešil, vzkliknil: Kraljestvo za konja!
No, tako bi po dveh deževnih in oblačnih tednih tudi mi lahko vzdihnili, da damo karkoli za nekaj sončnih dni. Richardovo dinastijo so potem nadomestili Tudorji, njegovo slečeno pretepeno telo z vdrto lobanjo pa so naslednji dan vrnili, pripasano na konja. (Zgodovina zna biti okrutna.) Bliža se nedeljski večer in v zvezi s tem je imel Richard III. dober slogan, ki ga je posvojila tudi voditeljica Mojca: Zvestoba me veže. -
Otroci za ograjo v najlepšem vrtcu v Ljubljani so od navdušenja vpili in se valjali po snegu. Sankali so se po majhnem klancu in se kepali, dokler jih niso premraženih rok odpeljali na kosilo. Neradi so odšli. Ja, končno smo dobili darilo izpod neba. Snežak, ki ga je ob majhnem ribniku naredila punčka, pa je te dni že žalostno sklonil glavo in izjokal svojo nežno belo dušo. Sesedel se je vase in korenček mu je ušel. Seveda pa sneg in led nista razveselila vseh. Devetdesetletna Marija se je zasukala, da bi videla, kaj vpijejo tam zadaj, zdrsnilo ji je – in zdaj zlomljeno roko pestuje na ruti kot punčko. Čar praznikov je mimo, vreme se vsaj za zdaj topli in tretjo nedeljo zvečer je že čas za zmenek vseh, ki radi poslušate ali poklepetate z Mojco.
-
Ti praznični dnevi so za otroke in mlade čarobni. V pričakovanju daril, kupa igrač in presenečenj. Mladim pa bije srce za silvestrski poljub. Petletna Lia je šla z babi pogledat lučke v središče Ljubljane. »Poglej, vesolje, pa planeti, pa plavalec, ki skače v vodo!« Obljubljena dežela, pečen kostanj, Prešernov kip, ki ga je treba petkrat obletati. Povsod se smejejo, pogovarjajo in plešejo. Punčka se je pridružila skupini prekrasno napravljenih deklet, ki so plesale v krogu. Potem gruči, ki je v dolgem repu pela in plesala za »trubači«. Nikakor se ji ni šlo domov. Tisti, ki ste pa bolj zapečkarji in se držite bolj svojega brloga, praznike najbrž doživljate drugače. Ampak tudi za vas se bo kaj našlo. Recimo nedeljski večerni pogovor z Mojco Blažej Cirej.
-
Sonce nas je razvajalo, oblaki in dež pa prinašajo prijaznejše temperature. Otroci v vrtcu nosijo pri igri zunaj gumijaste hlače, da niso, ko se vrnejo noter na kosilo, preveč blatni. Še sreča, da smo imeli za maraton in 1. november lepo vreme, a ne. Dan je, sploh ob menjavi ure, žalostno kratek in mnogi se tolažimo s čokolado in palačinkami. Ampak sladkarije niso prava zamenjava za družbo, otrok v nas bi tudi rad gumijaste hlače. Pa tobogan in gugalnico. No, čudežev še ni na sporedu, je pa to nedeljo zvečer od 22 h do polnoči spet Mojca.
-
Otroci verjamejo, da so plišaste igrače žive, da so njihovi prijatelji. Pogovarjajo se z njimi in jih objemajo. Osemletna punčka je pred trgovino obesila list s sliko scufanega medvedka. Če ga kdo najde, naj ji prosim sporoči, ker ga grozno pogreša in brez njega ne more zaspati. Uboga deklica! Odrasli smo že bolj zahtevni. Za družbo si želimo živega človeka. Številni pa so se že sprijaznili s samoto, osamljenostjo. To nedeljo zvečer pa res ni treba, da ste osamljeni. Prižgite radio in na Prvem vas pričakuje Mojca Blažej Cirej.
-
No, pa je konec poletja. Sončni žarki nas sredi dneva še malo razvajajo, vse je še zeleno, dan pa je vse krajši. Mladina s svojimi polnimi torbami spet vrvi proti šoli. Pasjeljubci, ki so se prej na sprehodu skrivali pred sončnimi lisami, jih zdaj iščejo. Še malo, pa bo zadišalo po pečenem kostanju. Jesen je čas, ko si duša odpočije, ko se umirimo – tako kot narava. Še vedno pa smo družabni, zato vas to nedeljo zvečer Mojca Blažej Cirej spet vabi v svojo družbo.
-
No, pa imamo pravo pravcato poletje. Z veliko sonca in pretoplimi nočmi. Če ne bi bilo neskončnih kolon in zastojev, bi se z veseljem zapeljali do našega morja. Tako pa se potolažimo na bazenu ali v zelenem objemu narave. Drevesa so res blagodejna, pomirjujoče delujejo na človeka. Drevesa in prijatelji. Otroci, ki s tesnobo pogledujejo na koledar, najbolj potrebujejo prijatelje. Če za drugega ne, za igro in da se vsake toliko zravsajo. Ostali odrasli pa se v tem vročinskem valu držimo bolj doma. Saj imamo filme, glasbo, televizijo in radio. Ja, radio. To nedeljo bodo večer spet naredili zanimiv pogovori z Mojco Blažej Cirej.
-
Vročina nas je prav izmučila, ampak potem smo le dobili darilo izpod neba: dež in ohladitev. So pa poletni večeri, takšni, kot je ta danes, čudoviti. Vse tako lepo diši, ptički se oglašajo, žabe odregljajo na potep in psi končno pridejo do daljšega sprehoda. Nedelje so že nasploh odličen dan, še posebej pa ta, ko vas Mojca Blažej Cirej spet vabi k poslušanju in da pokličete. Ta zmenek velja – kot pribito.
-
Poletje je končno tu. Z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi. Če odmislimo vročino in zastoje na cestah, prinaša tudi kup prijetnih doživetij. Podaljšan svetli del dneva da človeku občutek svobode, da polno zadiha, lahko se potepa in druži. Kamorkoli greš na sprehod, povsod vse čudovito diši. Gore, travniki, ribnik s ponorelim lokvanjem in labodoma, hladno morje in otroci, ki ga zajemajo s kanglicami in lopatkami. Svet kar vrvi od živžava, in to se raztegne še v večer. Tudi ponoči ni miru: na Prvem programu Radia Slovenija vas pričakuje Mojca Blažej Cirej.
-
Angleži slovijo po tem, da imajo v roki ves čas dežnik. Morda ga bomo potrebovali tudi mi. Ampak psi gredo na potep, ne da bi jim zmočilo kožuh, in mački se sem ter tja lahko pogrejejo na sončni lisi. Zvečer, ko ob desetih lastniki prižgejo Prvi program, da bi poslušali ali poklicali Mojco Blažej Cirej, pa se s polnim želodčkom zadovoljno skolačkajo na svojo cunjo. Vedo, da tudi lastnik potrebuje svoj sončni žarek, pa čeprav šele zvečer.
-
Tudi te dni se miza šibi pod dobrotami. Doma smo in uživamo vse te pisane barve in vonjave. Družimo se s svojimi domačimi, ljubljenčki in prijatelji. Vse – tiste, ki imate koga ob sebi, in one, ki ste sami – pa vabi v svojo družbo Mojca Blažej Cirej. V dvoje je lepše. To bo srečanje za vse stare in nove glasove.
-
Dež tiho pada in čeprav je solata že potožila, da ga je dovolj in preveč, ne odneha. So pa vsaj žabe zadovoljne. V ribniku uganjajo vragolije in se derejo. Če imate gumijaste škornje, si jih le obujte za ven. Da boste lažje prišli čez jezera na prehodih za pešce. In ko si boste v nedeljo zvečer sušili premočeno razpoloženje, si za dušo prižgite prvi program Radia Slovenija.
-
Pogosto, ko se nam česa ne ljubi takoj narediti, si rečemo: Saj imam še čas. Pa to ni nujno res. Čas je večen, vedno bo obstajal, samo priložnost to storiti, se bo mogoče že izmuznila. Ali pa nas ne bo več. Voditeljica Mojca Blažej Cirej se zato drži pravila »tukaj in zdaj«. Nima smisla odlašati. Pokvarjeno igračo popravi takoj, strgane hlače zašije, baterije v daljincu takoj zamenja. In ko pride tretja nedelja v mesecu, je tudi tukaj in zdaj.
-
Kaže, da nam bodo v tem januarju zmrznile ritke. Pa nos, uhlji in prsti. Ampak Mojca Blažej Cirej pozna rešitev. No, čeprav zunaj brije severni veter, lahko poskrbimo vsaj za to, da nam bo toplo pri srcu. S prijetnim klepetom.
-
Petletna Lia noče za sabo pospraviti igrač. Nič novega. Ko pa ji rečem, da jo gleda Božiček, je čez četrt ure pospravljena vsa soba. Ta mrzel čas utripajočih lučk je res poln pričakovanj in upanja. Ne samo pri otrocih, tudi odrasli nismo kaj dosti drugačni. Občutek minevanja naredi novo leto za neke vrste skupinski rojstni dan: spet smo vsi eno leto starejši. Veliko stvari je res mimo, le prijateljstvo ostaja večno.
- Laat meer zien
