Afleveringen
-
Veliko kulturnih ustvarjalcev te dni pretresa sporočilo ministrstva za kulturo, da naj predvidijo zmanjšanje sredstev za načrtovane dejavnosti. Med njimi so tudi upravičenci, ki imajo z ministrstvom že sklenjene pogodbe, zaradi česar so ogroženi programi, festivali in prireditve. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je sporočila, da je razlog pretirana poraba ministrstva v prejšnjem mandatu, nekdanja ministrica Asta Vrečko pa poudarja, da je bil denar zagotovljen in da gre za obračunavanje z nevladnim sektorjem na področju kulture. Koliko bo odpovedi načrtovanih programov? Kaj pomeni tak dopis in kakšne posledice prinaša za dolgoročno načrtovanje na širšem področju kulture?
Gostje:
Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo;
Jurij Krpan, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo;
Uroš Veber, predsednik Asociacije - društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture. -
Prof. dr. Ronnyju Maiku Lederju je uspelo spremeniti mnenje javnosti in odločevalcev o propadanju Naravoslovnega muzeja v Leipzigu. Tako je ustvaril eno zanimivejših zgodb na področju kulture v Evropi. Pred njegovim prihodom je bil muzej predmet razprav o zmanjšanju sredstev in celo o zaprtju. Ronny Maik Leder pa je postopno oblikoval zamisel o preselitvi muzeja v nekdanji podzemni zabaviščni kompleks Bowlingtreff, o njegovih učinkih na širšo skupnost in o zgledu trajnostnega delovanja. Postal je ambasador zamisli, ki so ji kmalu začeli verjeti tudi drugi. Odprtje novega Naravoslovnega muzeja v Leipzigu načrtujejo za leto 2030. O tem, kako mu je uspelo, smo se z njim pogovarjali ob mednarodni konferenci o raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine na Bledu.
-
Zijn er afleveringen die ontbreken?
-
Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije.
Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše generacije slabo poznajo, starejše pa pogosto potiskajo v pozabo. Tina Poglajen se je z njo pogovarjala o žalovanju in spominu, o protislovjih sovjetske kinematografije, položaju ustvarjalk v pretežno moški filmski dediščini ter o tem, zakaj je včasih prav pogled od zunaj pogoj za resnično razumevanje lastne zgodovine.
Bere Ana Bohte, ton in montaža Janez Ahlin. -
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah je na ogled razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst. Gre za arhitektko in industrijsko oblikovalko Bibo Bertok, ki je v sedemdesetih, pa tudi osemdesetih letih zaznamovala slovensko pohištveno industrijo po načelih funkcionalnosti, oblike, proizvodno – tehnoloških zahtev, tržne uspešnosti in humanosti bivanja »v betonskih celicah spalnih naselij,« kot je sama rekla. Njeni usmerjenosti je sledil tudi veliko bolj poznani oblikovalec Niko Kralj. Razstavo Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst si bo mogoče v Fužinskem gradu ogledati vse do začetka novembra. Za širšo predstavitev oblikovalke Bibe Bertok in razstave je kustosinji Špelo Šubic in Barbaro Predan Tadeja Krečič povabila v studio oddaje Razgledi in razmisleki.
-
Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino.
Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.
Produkcija 2026. -
John Smith sodi med ključne predstavnike britanske filmske avantgarde, čeprav sam takšnim oznakam že dolgo nasprotuje. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja filme in videe, ki so zaznamovali tako eksperimentalni film kot galerijsko umetnost, njegova dela pa danes hranijo in predstavljajo najuglednejše svetovne ustanove sodobne umetnosti. Ob bok avtorjem, kot so Malcolm Le Grice, Lis Rhodes in Michael Snow, ga postavljajo predvsem zaradi izvirnega raziskovanja razmerij med podobo, jezikom in pomenom.
Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov – ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi –, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Njegov znameniti film Dekle, ki žveči čigumi danes velja za eno ključnih del britanskega eksperimentalnega filma, med njegove najbolj znane stvaritve pa sodijo tudi Črni stolp, videoesejistični cikel Hotelski dnevniki ter najnovejši celovečerni film Biti John Smith, v katerem z razmislekom o lastnem imenu preplete avtobiografijo, samoironijo in kritičen pogled na sodobni svet.
Maja je bil John Smith gost 6. festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X; posvetili so mu retrospektivo in ob tej priložnosti je tudi obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Bralec Igor Velše,
ton in montaža Robert Markoč. -
“Kako bi sploh lahko pozabil, ne da bi pri tem izgubil del sebe?” se v romanu Razpad na spomine sprašuje češki pesnik, pisatelj in publicist Marek Torčik. V svojem romanesknem prvencu se vrača v težko otroštvo, zaznamovano z nasiljem, revščino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmožna spoprijeti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Zakaj meni, da je včasih dobro tudi pozabiti, in zakaj bi se morali truditi razumeti celo fašiste, pa je povedal v pogovoru, ki je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.
-
27. maja 2026 je minilo sto let od smrti Srečka Kosovela v Tomaju. Po pričevanju Kosovelovih ga je malo pred smrtjo obiskala prijateljica Fanica Obid. Spoznala sta se na učiteljišču, potem pa sta si izmenjala številna pisma, ki so zdaj zbrana v knjigi z naslovom Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922 – 1926. Izšla je nedavno pri Mladinski knjigi. Urednika zanimive knjige, ki jo dopolnjujejo številne fotografije, faksimile nekaterih strani pisem, razglednic, imensko kazalo in tri spremna besedila Tatjane Rojc ter Zorka in Dušana Jelinčiča, sta uredila Nela Malečkar in Aleš Berger. Pred mikrofon današnje oddaje ju je povabila Tadeja Krečič.
-
SNG Drama Ljubljana bo vstopila že v tretjo sezono na začasni lokaciji na Litostrojski cesti, medtem pa za prenovo matične stavbe še ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Za geslo nove sezone so si zato izbrali besedo negotovost. Z ravnateljico ljubljanske Drame Ivano Djilas smo se pogovarjali o negotovostih, ki jih prinaša obstala prenova.
-
Janez Kocijančič, 25-letni mladenič z Gorenjske, se je pred 170 leti podal na smrtno nevarno plovbo proti toku reke Nil. Po več kot treh mesecih je prispel na cilj in se kot mlad duhovnik ustalil v misijonski postaji pri dr. Ignaciju Knobleharju v Kartumu. Njegov podvig so takrat označili za čudež na Nilu. Opisi plovbe pa so danes zgodovinski vir za raziskavo sprememb geografskega prostora južnega Egipta in severnega Sudana.
Kocijančič se je v novem okolju naučil arabsko, bil je spreten pri obrtniških delih, zato je kmalu sodeloval pri vodenju misijona. Že po dveh letih pa je umrl zaradi mrzlice. Ob 200-letnici rojstva ga predstavljajo v Gorenjskem muzeju v Prešernovi hiši v Kranju. V Razgledih in razmislekih bomo orisali okoliščine njegovega življenskega podviga. -
Devinski grad stoji v občini Devin-Nabrežina v Italiji na strmi pečini nad Tržaškim zalivom, na robu kraške planote. Ob jasnem vremenu ponuja izjemen pogled na Jadransko morje. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja kot nadomestilo starejšega gradu, od katerega so vidne le ruševine. Že več kot 400 let ga poseduje in upravlja ena najstarejših evropskih plemiških rodbin, nemška družina italijanskega porekla Thurn und Taxis. Danes je grad muzej in prostor živahnega dogajanja, koncertov, razstav in drugih kulturnih dogodkov. Zdaj so na ogled postavili še prav posebno zbirko instalacij iz - legokock. Skulpture so realistične. Devinski grad je znan po tem, da je v njem gostoval in napisal svoje znamenite Devinske elegije avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke. Ob stoti obletnici smrti so tudi njega počastili s skulpturo v naravni velikosti.
-
Animirani film Potovanje regratove lučke japonske režiserke Momoko Seto ima zanimivo izhodišče – štiri regratova semena po katastrofi na Zemlji odnese na drug planet, kjer si začnejo iskati novi dom. Film je narejen v posebni tehniki – uporabili so namreč kombinacijo 3D-računalniške animacije, makro fotografijo in posnetke v časovnih presledkih, s katerimi dobimo vtis pospešenega gibanja. Film je nastal v francosko-belgijski koprodukciji (režiserka živi v Franciji) in je med drugimi prejel nagrado Fipresci na festivalu v Cannesu, pa nagrado Paula Grimaulta na slovitem festivalu animiranega filma v Annecyju. Z režiserko se je srečala Tesa Drev.
Prevode bere Sanja Rejc.
Ton in montaža Liam Samsa. -
V filmski družbeni satiri Zemljo krast, ki ta teden začenja svojo distribucijsko pot po slovenskih kinematografih, spremljamo para staršev in njihovo druženje neki večer ob kozarcu vina – druženje, ki preide v bojevito kresanje mnenj. V enakovrednih vlogah v filmu nastopajo Suzana Krevh, Tines Špik, Lara Maria Vouk in Andraž Jug. Film je bil posnet v dveh dneh in je nastal med drugimi plačanimi projekti. To je sicer že osmi skupni projekt ustvarjalnega tandema Iza Strehar in Žiga Virc (nazadnje smo si lahko ogledali njun arhivski dokumentarec Poletje ’91), pripravljata že nov celovečerni film in nadaljevanko. Film Zemljo krast skozi pogovore, ki smo jim priča, načne zelo resne teme in politična vprašanja, vse skupaj pa prežema satiričen humor, značilen tako za dela Ize Strehar (najbolj je znana po scenariju za film Prasica, slabšalni izraz za žensko) kot za Žigo Virca (Trst je naš, Houston, imamo problem).
Pogovarjala se je Tesa Drev Juh,
oddajo je posnel Franci Moder. -
Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič.
Bere Aleksander Golja,
ton in montaža Maks Pust. -
Film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča je svojo pot začel marca na Festivalu dokumentarnega filma, v teh dneh pa si ga lahko ogledamo na rednem sporedu ljubljanskega mestnega kina. Film je miselna in čustvena refleksija o športu, spominu in narodni identiteti. Petkovič v njem raziskuje, kako so se Slovenci začeli dojemati kot narod prek športa, najprej s smučanjem in smučarskimi skoki, pozneje pa tudi z nogometom.
-
Ena izmed osrednjih literarnih gostij na festivalu Fabula je bila francoska pisateljica Jakuta Alikavazovic, avtorica štirih romanov, izmed katerih ji je že prvi, Corps volatils (Lebdeča telesa), prinesel Goncourtovo nagrado za prvenec. Rodila se je v Parizu leta 1979 mami Bosanki in očetu Črnogorcu in prav staršema sta posvečena zadnja dva romana. Najnovejša knjiga Veliki nikoli več v prevodu Špele Žakelj, ki je ob festivalu izšla pri Beletrini, je avtofiktivni družinski roman o preminuli materi. Hčerka, se pravi, prvoosebna pripovedovalka, jo zares najde in spozna, ko je ni več. Pisateljica Jakuta Alikavazovic je nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu Ljubljani, naslednji dan pa je Tadeja Krečič z njo posnela pogovor. Bere Lidija Hartman, tonska izvedba Franci Moder.
-
Irski pisatelj Colum McCann sodi med avtorje, ki v svojih delih pogosto posegajo v politično in zgodovinsko kompleksne prostore. Njegov roman Apeirogon, v katerem v resnični zgodbi izraelskega in palestinskega očeta razmišlja o izgubi, nasilju in možnosti dialoga v enem najdolgotrajnejših konfliktov sodobnega sveta, je v neobičajni strukturi 1001 fragmenta izšel leta 2020. Na festivalu Literature sveta – Fabula, ki letos poteka pod geslom »(so)odgovorni«, so ga predstavili v slovenskem prevodu Jerneja Županiča. V kontekstu aktualnih razmer in vojne v Gazi so se ob gostovanju Columa McCanna sicer pojavili pomisleki glede odsotnosti palestinskih avtorjev, avtoric ter vprašanje, ali gostovanje irskega avtorja, ki piše o Palestini in Izraelu, in roman Apeirogon sam prispevata k izenačevanju izrazito asimetrične politične resničnosti. O tem in o vlogi literature v sodobnem svetu, zaznamovanem z geopolitičnimi napetostmi, in v zgodovinsko obremenjeni, politično neenakomerni in medijsko fragmentirani resničnosti se je s Columom McCannom pogovarjala Tina Poglajen.
Bere Bernard Stramič.
Ton in montaža Damjan Rostan. -
Italijanska režiserka Lorena Luciano je posnela dokumentarni film o redovnicah, ki jih je domnevno zlorabil slovenski duhovnik in umetnik Marko Rupnik, z naslovom Nune proti Vatikanu. Nekdanje sestre Skupnosti Loyola pričajo o Rupnikovih manipulacijah in zlorabah, film pa pokaže tudi širše dimenzije zlorab redovnic v Cerkvi in njihovo prikrivanje. Vendar film ni samo kritika Cerkve, ampak tudi poziv vsem verujočim, ki utelešajo vrednote Cerkve, naj se ne bojijo prizadevati si za pravico, saj je pravica najboljša pot do tega, da ustvarijo boljšo Cerkev, je povedala z emmyjem nagrajena režiserka, ki je tudi sama katoličanka. Pred slovensko premiero na Festivalu dokumentarnega filma smo se v oddaji Razgledi in razmisleki z njo pogovarjali o tej poti, na katero se je podala s svojim filmom (Foto: Film2 Productions).
-
V Ljubljani poteka 28. Festival dokumentarnega filma. Med petimi filmi, ki se potegujejo za nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic, je tudi Ples življenja – novi dokumentarec Siniše Gačića. V njegovem središču je vprašanje pravice do dostojnega prostovoljnega končanja življenja - za to se je borila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki jo je režiser s kamero spremljal zadnjih pet let njenega življenja. O ustvarjanju filma se s Sinišo Gačićem pogovarja Tesa Drev.
Zvok in montaža Gašper Loborec. - Laat meer zien
