Afleveringen
-
V tokratni oddaji Sobotno branje smo predstavili zbirko esejev z naslovom O ženskah, ki jih je leta 1972 napisala kultna avtorica, pisateljica in filozofinja Susan Sontag. Po več kot petdesetih letih je v prevodu Ane Pandur in pod okriljem založbe Sanje izšel slovenski prevod tega nadvse pomembnega ter še vedno izjemno aktualnega dela. Knjigo je v pogovoru s prevajalko predstavila voditeljica oddaje Tita Mayer.
-
Prvi del trilogije Meglovni rod z naslovom Zadnji imperij, je idealna vstopna točka v bogat fantazijski univerzum priljubljenega ameriškega pisatelja visoke fantastike Brandona Sandersona, ki ga zdaj prvič lahko beremo v slovenskem prevodu. Roman nas popelje v postapokaliptični svet, poln megle in pepela, kjer tako privilegiranemu plemstvu kot zasužnjenim skaajem že tisočletje s trdo roko vlada Vrhovni vladar. A meglovnik Kelsier, ki obvlada posebno obliko magije tega sveta, alomantiko, se odloči, da tej vladavini napravi konec. Kje se skriva šarm Meglovnega rodu in Sandersonovih fantazijskih svetov širše, je v Sobotnem branju pojasnil prevajalec Sergej Hvala.
-
Zijn er afleveringen die ontbreken?
-
Kakšna je resničnost režiranja oglasov v tujini? Nabor vtisov in spominov ter širšega razmišljanja o življenju in vlogi človeka/režiserja na tem svetu je zbral Nejc Pohar, režiser in pisatelj. V zbirki S poti je pri Cankarjevi založbi izšla njegova knjiga Kratki rezi, ki jo Tina Lamovšek predstavlja v oddaji Sobotno branje.
Foto: Radio Prvi -
Do konca julija bo v ljubljanski Galeriji Kresiji ob 30-letnici fotografskega ustvarjanja Voranca Vogla in 100. obletnici rojstva njegovega deda, pesnika Lojzeta Krakarja, odprta razstavo s pregledom jubilejne knjige Od tebe dalje štejem svoje dni. Preplet pesmi in umetniških fotografij predstavlja zanimiv dialog med dvema umetnikoma – dvema generacijama, ki naj, tak je namen, umetnost približa tudi sedanjemu času in generacijam.
-
Dokumentarno intoniran roman, v katerem sodobni francoski pisatelj izriše pretresljiv portret kurdske pevke, ki že enajst let ždi v turškem zaporu zaradi »strašnega zločina« – petja tradicionalnih kurdskih pesmi
Pri založbi Sophia je pred nedavnim izšel angažiran, dokumentarno intoniran pa hkrati občuteno izpisan roman Nûdem Durak (Na svoji zemlji), v katerem sodobni francoski pisatelj Joseph Andras, popisuje usodo naslovne »junakinje«, ki so jo leta 2015 turške oblasti obsodile na kar 19-letno zaporno kazen. Njen zločin? – Če vprašate turško sodišče: terorizem. In kaj natanko je storila? – Pela je. S svojo zasedbo je prepevala tradicionalne kurdske pesmi.
Toda: zakaj Nûdem Durak meni, da pot v pravičnejšo prihodnost, v kateri ne bo izključevanja ne na narodni ne na spolni osnovi, vodi natanko prek petja kurdskih pesmi in zakaj se turška država njenega glasu tako zelo boji? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jasmino Žgank, ki je Andrasov roman prevedla.
Foto: Goran Dekleva -
Lakota, revščina, spomin, užitek, razrednost, zgodovina, razkrivanje družbe. Teme, skozi katere antropologinja Svetlana Slapšak v knjigi Kuhinja revežev: Eseji in recepti založbe Goga razmišlja o hrani kot političnem, družbenem, kulturnem in intimnem vprašanju. Zelo neposredno govori o krivicah v svetu. Zaradi draginje je hrana vse bolj stvar prestiža, ne pa dobrina, ki bi morala biti dostopna vsem, in sicer tako cenovno kot po kakovosti ter da ni škodljiva za zdravje. Kot poznavalka antičnih svetov in antropologije spolov se v knjigi opira na dve temi, ki ju tudi sicer najraje obravnava v svojih raziskavah: ena je revščina, druga pa Balkan in njegova celotna antična zgodovina hrane. V knjigi tudi o tem, kako se o hrani vse bolj govori kot o luksuzu, premalo pa kot o vprašanju preživetja.
Foto: Radio Prvi -
Spomini velikega nemškega režiserja se berejo kot kak pustolovski roman, obenem pa postavljajo spomenik presežni lepoti in ekstatični resnici, ki se lahko razkrijeta samo na filmskem platnu
Veliko ljudi se v poznih letih sicer loti pisanja svojih spominov, a se ob branju potem dovolj pogosto pokaže, da njihova življenja nemara le niso bila tako zanimiva, razgibana, napeta ali protislovna, da bi jih bilo po vsej sili treba popisati v knjigi. No, ta pomislek oziroma zadržek, ki se na načelni ravni lahko drži avtobiografskega pisanja, pa ne velja za Wernerja Herzoga, enega največjih živečih umetnikov na svetu, ki je svoje življenje leta 2022 popisal v knjigi Vsak zase in Bog proti vsem, knjigi, ki je pod založniškim okriljem Beletrine zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Ob branju spominov danes 83-letnega nemškega režiserja, ki se je podpisal pod take filmske mojstrovine, kot so Aguirre, srd božji pa Fitzcarraldo ter Jama pozabljenih sanj, se namreč ni mogoče znebiti vtisa, da je véliki cineast vseskozi živel skrajno intenzivno, da, drugače rečeno, v svojem življenju ni vrgel stran niti enega samega dneva, niti ene same ure. Ko se je torej lotil pisanja spominov, Herzogu nikakor ni manjkalo snovi. A kako natanko je vse prigode, nezgode, zmagoslavja in poraze, ki jih je zabeležil na svoji razgibani življenjski poti, razgrnil pred očmi radovednih bralk in bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Naglič, ki je Herzogove spomine prevedla v slovenski jezik.
Foto. Goran Dekleva
-
Znanstvenofantastični roman, ki skozi oči prišleka iz oddaljenega planeta nastavlja ogledalo naši družbi
Nekega dne je na Zemlji pristal mož iz oddaljenega planeta, z nalogo, da tu zgradi vesoljsko plovilo, s katerim bo lahko k nam prepeljal preživele člane svoje civilizacije, ki jim na njihovem planetu zmanjkuje osnovnih virov za preživetje. Če vam zgodba zveni znano, ste si bržkone nekoč ogledali kultni znanstveno-fantastični film Mož, ki je padel na Zemljo, v katerem je 50 let nazaj nezemljana odigral sam David Bowie. Veliko manj verjetno pa je, da ste kdaj prijeli v roko knjižno predlogo tega filma, ki je bila dolgo v senci filmske priredbe. V tokratnem Sobotnem branju nam bo Tevisev znanstveno-fantastični roman Mož, ki je padel na Zemljo, ki je nedavno izšel pri založbi LUD Literatura, pomagal predstaviti prevajalec in pesnik Tone Škrjanec. Oddajo je pripravila Alja Zore.
-
Starorimska pesnitev, ki obsega kakih 12 tisoč verzov, velja za eno najpomembnejših, najvplivnejših del v vsej zgodovini zahodne književnosti
Pred nedavnim je pri Slovenski matici izšel tretji zvezek Metamorfoz velikega starorimskega pesnika Publija Ovidija Nazona. Gre za zvezek, ki prinaša sedmo, osmo in deveto knjigo oziroma, rečeno s sodobnejšim besednjakom, sedmi, osmi in deveti spev te epske pesnitve. To pa pomeni, da je Ovidijeva prevajalka, s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana klasična filologinja Barbara Šega Čeh, zdaj, po dobrih 15 letih dela, približno na dveh tretjinah osupljivo ambicioznega, osupljivo zahtevnega projekta, kako v slovenščino preliti kar 12 tisoč verzov dolgo latinsko pesnitev.
A zakaj neki naj bi bili bralke in bralci na izid te knjige pozorni, ko pa prevajalski napor Barbare Šega Čeh očitno sploh še ni pri kraju? – Zato ker Metamorfoze predstavljajo enega izmed temeljev, na katerih je postavljena veličastna zgradba evro-ameriške književnosti. No, ta odgovor pa pred nas slej ko prej postavi novo vprašanje: ali je Ovidijeva pesnitev nekaj marmornatega in monumentalnega, nekaj, kar sicer moremo občudovati na načelni ravni, a nas vendarle pušča hladnega, ali pa Metamorfoze, nasprotno, še naprej pripadajo tistemu segmentu zahodnega kanona, ki bije živo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Barbaro Šega Čeh.
Foto: Goran Dekleva -
Na dan zmage pa bo temu primeren tudi izbor knjige v današnjem Sobotnem branju. Volkuljin sin (Založba Goga) – knjigo sta napisala Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada, prevedel jo je Gašper Malej, saj je sprva izšla v italijanščini – se dogaja v 30-ih letih prejšnjega stoletja, ko se je nad obmejno vasico Čepovan na severnem Primorskem vse bolj zgrinjala senca fašizma. Ker gre za politično pravljico, pa ima knjiga v sebi tudi elemente magičnega realizma. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek.
-
Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilec
Nelegalne množične migracije in trgovina z ljudmi, ki je tesno prepletena z njimi, so snov romana Še turškega pisatelja Hakana Gündaya, ki je navdih zanjo dobil v resničnem dogodku. Zgodbo pripoveduje deček Gaza, katerega oče pri devetih letih vzame za pomočnika pri svojem poslu – tihotapljenju ljudi. Skozi njegove oči in odraščanje ter verigo travmatičnih dogodkom roman Še ponuja vpogled tako v vzgibe posameznikov kot v dinamiko odnosov med ljudmi, ki vedno znova povzročajo trpljenje v eni najbolj množičnih in vztrajnih humanitarnih katastrof današnjega časa.
-
Tokrat se bomo ob spominih Al Pacina, slovitega igralca, ki danes praznuje 86. rojstni dan, podali na pot njegovega otroštva. Spremljali bomo njegovo odraščanje, prve korake v gledališču, kjer odkrije svojo strast do igre, in nato prehod v film, kjer ga svet počasi prepoznava — vse do prelomne vloge v Botru, ki ga izstreli med največje.Kultni igralec je odraščal v Bronxu, kjer bi lahko kmalu zašel na kriva pota, vendar ga je nekaj zadrževalo. Filmi, ki jih je gledal z mamo, so bili odločilni, da je od življenja želel več. Dobil je oskarja, štiri zlate globuse, dva tonyja, dva emmyja, ugledno nagrado obie ... Postal je Michael Corleone in Tony Montana.
Knjigo je prevedel Jure Šešet
Sogovornica: urednica Tjaša Lešnik (knjižna zbirka Žametna Beletrina) -
Pisateljica, ki je leto za letom odhajala v to mesto, plesala tango in spoznavala zgodbe ljudi, se po letih odsotnosti spet vrne vanj, v to mesto, s katerim je spletla tesne vezi. Marsikaj je enako, marsikaj pa tudi drugačno. Ali ni drugačna tudi sama?
-
V romanu se razkrivajo spomini na usodno privlačnost med poročeno žensko iz visoke družbe in nekoč izjemno uspešnim podjetnikom, ki po osebnem in poklicnem zlomu pristane na odmaknjenem nemškem otoku v Severnem morju. V osami, zaznamovani z notranjimi monologi, spomini in raziskovanjem narave ter lastne preteklosti, se sooča z izgubo, željo in krivdo, vendar se počuti svobodnega. To se spremeni, ko ga znova pokliče nekdanja ljubezen, prav tista ...
Roman Opazovalec ptic Uweja Timma sicer prepleta zgodbi dveh ljubezenskih parov ter razpira večna vprašanja o morali, odgovornosti in hrepenenju. Ob tem subtilno briše mejo med fikcijo in resničnostjo ter osebno izkušnjo umešča v širši zgodovinski in družbeni kontekst.
Sogovornik: prevajalec romana Slavo Šerc -
Papež Leon XIV. je letošnje, ob osmem stoletju smrti sv. Frančiška Asiškega, razglasil za posebno jubilejno leto, hkrati pa obeležujemo tudi osemstoletnico nastanka enega od biserov svetovne religiozne poezije - Frančiškovo Sončno pesem ali Hvalnico stvarstvu. Ob tem jubileju je pri založbi Celjska Mohorjeva družba izšla tudi nova slovenska izdaja te pesnitve, ki jo je prevedel Vital Vodušek, opremljena pa je tudi s slikami akademskega slikarja Jošta Snoja. Knjigo je uredila dr. Tanja Ozvatič, spremno besedo pa so prispevali dr. Vinko Škafar, dr. Miha Pintarič ter docent dr. Miran Špelič, frančiškan, teolog, prevajalec in profesor pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. S patrom Špeličem se je o Asiškovi Sončni pesmi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič, pesnitev pa je v oddaji interpretiral Renato Horvat.
-
Ana Makuc, pesnica, prevajalka in aktivistka, doktorica ženskih študij in študij spolov na Univerzi v Lancastru v Veliki Britaniji, je leta 2016 za svoj pesniški prvenec z naslovom Ljubica Rolanda Barthesa prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Takrat so v obrazložitvi zapisali, da gre za prelomno delo: za kakovostno, premišljeno poezijo brez zdrsov, za poezijo, ki premika družbene konvencije, predsodke in stereotipe in kaže drugačen pogled na družbeno stvarnost, za poezijo, ki subvertira stare patriarhalne vzorce in opolnomoči družbeno šibkejše in zatirane, gre za feministično poezijo, ki se zaveda ženskih moči, ustvarjalnih, družbenih in seksualnih. Avtoričina druga pesniška zbirka z naslovom Švercam lubenice pa, kot je v spremni besedi zapisala Barbara Korun, prepričljivo kaže na kontinuirano umetniško moč avtorice. Ano Makuc je pred mikrofon povabila vodititeljica oddaje Tita Mayer.
-
Zadnja pesniška zbirka, ki jo je zaživa še pripravila bržčas najbolj priljubljena ameriška pesnica zadnjih desetletij, se bere kot nekakšna sklepna izjava nazora, kot strnitev umetničinih ključnih življenjskih uvidov
Kdor meni, da se poeziji velja izogibati v širokem loku, saj da je kratko malo pretežka, preveč zapletena, da bi jo običajni bralke in bralci lahko razumeli, se slej ko prej še ni srečal s pesništvom Mary Oliver. Ameriška avtorica, ki se je rodila leta 1935 v Ohiu, večji del življenja preživela v Massachusettsu, umrla pa pred sedmimi leti na Floridi, je s svojimi več kot tridesetimi zbirkami namreč prepričala kritike v Združenih državah in za svoje pisanje prejela vse tamkajšnje najuglednejše nagrade s Pulitzerjevo na čelu, obenem pa je v zadnjem desetletju ali dveh svojega življenja veljala tudi za prodajno daleč najbolj uspešno ameriško pesnico. Uspelo ji je, drugače rečeno, očarati ravno tiste izmuzljive, težko dosegljive običajne bralke in bralce – ne da bi morala za to žrtvovati izrazno pretanjenost ali miselno globino lastne poezije. In kako natanko se je Mary Oliver to posrečilo? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo listali po Sreči, zadnji zbirki, ki jo je pesnica zaživa še pripravila za objavo, in ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela naša tokratna gostja, Jana Unuk.
Foto: Goran Dekleva -
Joanna Elmy, bolgarska pisateljica mlajše generacije, je svoj prvenec umestila v kraje in države, ki jih dobro pozna in v katerih tudi preživi največ časa, saj živi med svojo domovino in Združenimi državami Amerike. Že danes velja za eno najbolj prepoznavnih mladih pisateljskih imen, ne le v Bolgariji, kjer je leta 2022 prejela najprestižnejšo bolgarsko nagrado za vzhajajočo literaturo. Njen prvenec Narejeni iz krivde žanje uspehe tudi drugod, saj je bil njen roman o treh ženskah iz iste družine, ki pripadajo različnim generacijam, doslej preveden v najmanj petnajst jezikov.Zgodbe, teme in motivi, ki se spletajo v romanu, ne potekajo linearno, temveč se počasi gradijo v celoto, čeprav obrisi strukture na začetku še niso povsem jasni. Knjiga prinaša marsikaj, kar je bilo v preteklih desetletjih potisnjeno v ozadje velikih zgodb o Evropi in svetu ter pozabljeno v času bolgarske tranzicije, medtem ko jih Elmy zelo neposredno osvetljuje.
Sogovornik: prevajalec knjige Borut Omerzel
-
Kako je razmišljal morda največji ruski pisatelj, kakšen je bil njegov značaj, kakšne so bile njegove slabosti in kakšne njegove življenjske ambicije, morda najlažje razberemo prav iz njegove pisemske zapuščine
Nikakršnega dvoma ni, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski ustvaril enega najpomembnejših, intelektualno in emocionalno najbolj izzivalnih opusov v zgodovini ne le ruske ampak kar svetovne književnosti. Romane, kot so Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi, je pač vedno znova mogoče jemati v roke in skupaj z njihovimi junaki in junakinjami nihati med upom in obupom, med znanstvenim racionalizmom in pravoslavnim misticizmom, med voljo do moči in močjo krotkosti, blagosti, nesebičnosti. Romani Dostojevskega so, drugače rečeno, kar najbolj obvezno domače branje.
Kaj pa druga besedila iz pisateljeve zapuščine? Njegovi eseji, na primer, pa njegovi časopisni članki in njegova pisma – kako zelo nujno je brati te stvari? – Vprašanje je postalo posebej aktualno zdaj, ko je pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe izšel izbor iz pisemske korespondence Dostojevskega … Je to knjiga, ki je namenjena le največjim zaljubljencem v Dostojevskega, medtem ko jo lahko drugi – še posebej če se doslej še nismo pregrizli čez osrednja dela iz opusa ruskega pisatelja – mirne duše prihranimo za kdaj pozneje ali celo povsem spregledamo? Ali pa so, nasprotno, Izbrana pisma Dostojevskega v idejnem in estetskem smislu polnokrvno čtivo, ki nam bo širilo horizonte in nas, za nameček, še kratkočasilo, razveseljevalo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusistko in komparativistko dr. Uršo Zabukovec, ki je pisma, ki so zdaj pred nami, izbrala, prevedla in jim pripisala spremno besedo.
Foto: Goran Dekleva -
Avtobiografski roman v verzih nas popelje v svet tovarniškega delavca, v katerem se nemogoče delovne razmere prepletajo s humorjem, lucidnimi razmisleki o življenju in petjem francoskih šansonov
Francoski pisatelj Joseph Ponthus nas v romanu Za tekočim trakom: Zapiski iz tovarne popelje v svet bretanske živilske industrije 21. stoletja, ki ga nato z zaskrbljenostjo in občudovanjem, sočutjem in jezo, smehom in žalostjo spremljamo skozi celo vrsto prostih verzov, polnih resnično težkih delovnih razmer, majhnih gest delavskega odpora in solidarnosti, nepremičnih urinih kazalcev in francoskih šansonov, ki vsaj na trenutke premagajo brezupnost položaja. To resnično nenavadno besedilo, ki je nedavno izšlo pri Cankarjevi založbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka besedila Saša Jerele. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Alja Zore
- Laat meer zien
