Afleveringen
-
V molitvenem tednu za duhovne poklice smo se pogovarjali z laikom, tudi družinskim očetom, redovnico in duhovnikom, kako živeti svojo pot poklicanosti kljub pritiskom in nenaklonjenosti družbe ter sveta, kako si ostati zvest in živeti nauk? Ozadje pogovora je bilo tudi srečanje družin ljubljanske nadškofije na Brezjah, ki se je odvilo na pobudo in povabilo nadškofa Stanislava Zoreta. Pogovarjali smo se s. Ano Šuštar, frančiškanko Marijino misijonarko, Luko Mavričem, tajnikom Urada za družino pri ljubljanski nadškofiji in Bernardom Rožmanom, duhovnikom trenutno kar štirih župnij. Spregovorili so tudi iz svojih izkušenj o lepotah srečevanja, skupnosti in vere.
-
Janja Urankar Berčon, sociologinja - nekdanja direktorica Zavoda STIK Laško, je izdala Afirmacije za otroke, posebne kartice s sporočili in ilustracijami. Predstavljajo pomembno orodje za izboljšanje samopodobe in notranje moči najmlajših, ki je nastalo na podlagi njenih dragocenih izkušenj, pridobljenih na delavnicah z otroki iz vrtca in šole. Projekt je tudi družbeno odgovoren.
-
Zijn er afleveringen die ontbreken?
-
Domen Lorenz je violinist, stalni član orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prejemnik številnih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, pred več leti tudi prejemnik študentske nagrade Prešernovega sklada, ki se je igranja na violino začel učiti pri rosnih petih letih. Po končani ljubljanski Akademiji za glasbo se je izobraževal tudi na Dunaju. Sodeloval je v več sestavih, ne samo klasičnih, zanimajo ga različni glasbeni žanri in projekti. V sproščenem, poljudnem pogovoru smo se dotaknili družinske glasbene tradicije, izzivov iz življenja profesionalnega violinista, discipline in vse večje konkurence, utrinkov iz zaodrja in njegovih načrtov. Ob sklepu pogovora pa slišali tudi krajšo skladbo v njegovi izvedbi.
-
Obstaja približno osem tisoč različnih redkih bolezni, večina je genetskega izvora in v petinsedemdesetih odstotkih se izrazijo v otroštvu. Ob dnevu redkih bolezni, ki ga obeležujemo 29. februarja, je zaživel nov program neonatalnega presejalnega testiranja. Pogovarjali smo se s prof. dr. Tadejem Battelinom, pediatrom in predstojnikom Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Iz nekaj kapelj krvi, vzetih iz pete ali drobne vene novorojenčka, bodo pravočasno odkrivali še enkrat več bolezni kot so jih do sedaj, jih pravočasno začeli zdraviti in jih ozdravili - oziroma lahko preprečili njihov razvoj, s tem pa številnim otrokom omogočili kakovostno življenje.
-
Lojze Wieser je avtor in založnik iz Celovca. Pred štiridesetimi leti je začel izdajati književnost evropskega vzhoda, in dal s tem obraz številnim literaturam te regije. Pravi, da je doživel dovolj vzponov in padcev, počasi bo sprostil kočijaževo pot ter vajeti založništva predal v mlajše roke. Govorili smo o kulinariki, raziskovanju ozadij tradicionalnih jedi širšega evropskega prostora, ki ne poznajo meja. V pogovoru pa začutili tudi hrepenenje po narodni kulturi in moč zamejskih ljudi v njenem ohranjanju.
Pravi: “Preko prehrane, receptur in preko kuhanja, lahko veliko izvemo o preteklosti naših prednikov in veliko izvemo tudi o kulturnih možnostih soočanja z življenjem. Vse kar pojemo, kar spremenimo iz enostavnih dodatkov v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin. Primer slovenskega kulturnega prodora v zadnjih štiridesetih letih nam da nekaj vedeti: Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - ki nikoli ni kolektivna, ampak postane seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja. Če bi se tega bolj zavedali, in bi se ob tem naslonili na kulturo in literaturo, bi medsebojna nasprotovanja, ki čedalje bolj silijo v tretjo svetovno vojno, znali presegati.”
-
David Cigoj, sociolog in avtor knjig o razvoju zavesti, je bil v obdobju dveh mesecev kar v sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.
-
Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok, ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami bolj ranljivi. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov.
-
Na Andragoškem centru so začeli z novim projektom krepitve in osveščanja vseživljenjskega učenja. To je pomemben del osebnega kot kariernega delovanja, znanje in veščine pridobivamo vse življenje. S tem ohranjamo bistrejši um, smo bolj prilagodljivi in odpornejši v hitro spreminjajočem se svetu. Z razvojem spretnosti posameznik tvorno gradi tudi družbeni napredek. O teh in še mnogih drugih pozitivnostih vseživljenjskega učenja smo govorili z mag. Zvonko Pangerc Pahernik, vodjo Promocijskega in informacijskega središča na Andragoškem centru RS ter mag. Urško Bittner Pipan, vodjo omenjenega projekta na Andragoškem centru RS.
-
Mag. Martin Lisec iz Slovenskega društva za logoterapijo je v pogovoru opisal vsebino devetega mednarodnega logo-terapevtskega simpozija. Kljub prizadevanjem tolikih ljudi za dobro, za mir, sožitje, varnost in sodelovanje, kljub tolikokrat izrečenim besedam, da se moramo učiti iz zgodovine, da ne bomo ponavljali napak in krutosti preteklih generacij, se zdi, kot bi se krogi časa vrteli v prazno.
Naš svet se sooča s številnimi težkimi situacijami: vojne, vremenske ujme, podnebna grožnja, gospodarska, politična in finančna negotovost, številne konfliktne situacije, pohod kulture smrti, teptanje človekovih pravic, migracijski tokovi in medkulturne napetosti … Svetovne razmere se zrcalijo tudi v stiskah, ki jih doživljamo posamezniki.
Porajajo se občutki negotovosti, odpirajo se vprašanja smisla in smiselnosti vztrajanja v dobrem ter prizadevanj za lepo, iskreno, pošteno in plemenito ravnanje. Če kdaj, potem v teh časih zagotovo velja trditev Viktorja Frankla: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva,« misel, ki je tudi rdeča nit vseh simpozijev, ki jih vsako leto pripravlja Društvo Logos.
Simpozij je torej povabilo k premagovanju malodušja in črnogledosti ter spodbuda k zavzemanju smiselnih stališč do vsega, kar prinaša življenje, še posebej do vsega, na kar kot posamezniki nimamo neposrednega vpliva.
-
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
Slovenščina in njena usoda»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
-
Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice.
-
Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre.
-
Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, da znova poiščejo smisel in nove priložnosti, tudi za življenje v dvoje.
-
Dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, je v pogovoru z nami iskal poti boljšega sobivanja in razumevanja sebe. Deluje v sklopu Inštituta CAR v Kopru. Dela, kar govori, to dokaže vsakič tudi v naših radijskih srečanjih, s svojim prodornim razmišljanjem. Kup odličnih izhodišč smo slišali tudi tokrat, dragocenih za novo enoletno obdobje. Govorili smo o zmotah sekiranja, ki je kar nekakšen nacionalni šport, o odgovornem življenju, kako lahko odvržemo, kar nas na poti osebne rasti ovira in zakaj popolnost ni Božji dar?
-
Po čokoladi je zadišalo v prvi letošnji oddaji, ko smo spoznali Luča Žganka, ki je v kuhinji na svojem velenjskem domu začel iz prvih mešanic čokolade izdelovati butične pralineje, ki so kmalu postale tudi del protokolarnih daril.
-
Ob posebnem popoldnevu, v poslednjih dneh starega leta, ko so prihajali romarji v Ljubljano, na Evropsko srečanje mladih z brati iz Taizeja, smo v studio povabili br. Jeremyja, ki je po rodu Francoz in že več let v tezejski skupnosti skrbi za čebele in ovce ter seveda, kar je njihova prvobitna naloga, sprejem romarjev.
-
Dr. Simona Gerenčer je diplomirala na Visoki šoli za socialno delo. Leta 2015 je doktorirala s temo Družbeni položaj ljudi z gluhoslepoto v Sloveniji in na Madžarskem. Na Fakulteti za socialno delo sodeluje kot asistentka, je višja svetovalka na področju socialnega varstva, začetnica strokovnega dela in znanstvenega raziskovanja z ljudmi z gluhoslepoto v slovenskem prostoru. Kot soustanoviteljica Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN, kjer je zaposlena kot generalna sekretarka in strokovna vodja, skupaj z ljudmi z gluhoslepoto in strokovno ekipo razvija jezik gluhoslepih in številne načine sporazumevanja. Je tolmačica za slovenski znakovni jezik in jezik gluhoslepih. Je tudi soustanoviteljica Združenja tolmačev gluhoslepim Slovenije TAKTIL, avtorica številnih člankov in knjig s področja gluhoslepote. Bila je vključena v strokovno skupino Ustavne komisije Državnega zbora Republike Slovenije za vpis znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v Ustavo Republike Slovenije. Lani je prejela priznanje jabolko navdiha.
-
Mag. Nada Irgolič je strokovnjakinja na področju farmacije, specialistka iz oblikovanja zdravil, bila je direktorica Inštituta za transfuzijsko medicino v Ljubljani in dolgoletna direktorica njihovega oddelka za proizvodnjo raztopin. Bila je prva direktorica Urada RS za zdravila, še vedno pa je dejavna članica komisije za medicinsko etiko. Za svoje delo je Nada Irgolič prejela številna priznanja. Več kot šestdeset let je poročena s priznanim pevcem Rafkom Irgoličem. Poljudno smo se pogovarjali o zdravilih, poznavanju javnosti ozadja njihovega razvoja in tudi o odgovornem ravnanju z zdravili.
-
Dr. Marko Pavliha je mednarodno priznani pravni strokovnjak, esejist in redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet, deloval je v gospodarstvu in politiki. Občasno njegovim premislekom lahko prisluhnemo v Komentarju tedna na Radiu Ognjišče. Ob izidu njegove zadnje knjige z naslovom Svetilnik, Padci in pobiranja poetičnega pravnika, smo v poljudnem pogovoru vstopili v nekoliko drugačna ozadja njegovih življenjskih izkušenj in poti duhovnih ter družbenih iskanj in spoznanj.
-
Natalija Hormuth je profesorica latinščine in francoščine, svetovalka za celostno življenje in zdravje, coaching za vodenje z vrednotami, coaching za zavestno uporabo svojega glasu in solo pevka. V Slovenijo se je Natalija skupaj z družino vrnila v želji po večjem stiku z naravo. Rojena je v Nemčiji, pred leti pa se je odločila za drugačno pot in se vselila v hišo svojih staršev, na Štajersko.
V Nemčiji je bila profesorica v gimnaziji, sodelovala je tudi pri tamkajšnjem razvoju šolskega koncepta, z vrnitvijo v Slovenijo pa ob vseh omenjenih dejavnostih na domači kmetiji pomaga ljudem, kjer sta z možem na holističen način združila glasbo ter stik z naravo in konjem. Z možem veliko koncertirata, on je pisanist in dirigent, nastopata po cerkvah, kulturnih domovih, tudi po gradovih, skratka na veliko odrih in ob različnih prireditvah. Večinoma klasično in sakralno glasbo. O Natalijinem delu lahko več preberete tudi v reviji Vzgoja, članek o celostnem poučevanju in modelu TCI.
Če vas zanimata seminarja, ki ju pripravlja Natalija Hormuth, o smernicah Ruth Cohn ter o celostnem in zavestnem spremljanju otrok »Uspešno vodenje pouka« in »Uspešna komunikacija s starši v težjih situacijah«, ki sta uvrščena tudi v katalog Katis, dobite več informacij na povezavi: [email protected] www.dkps.s
- Laat meer zien